Oman, nomadsko potovanje – 3. del
Ob Omanskem morju
Po ogledu prestolnice Muškat, adrenalinski vožnji čez gorovje Al Hajar, spokojni idili puščave Wahiba ter neprivlačni obali Arabskega morja, nas čaka še zadnji del potovanja – območje, ki se razprostira ob Omanskem morju oziroma Omanskem zalivu, kot nekateri poimenujejo ožino, ki ločuje Iran od Omana.
V soteski Wadi Bani Khalid
Kmalu ugotovimo, da je del ob Omanskem zalivu tudi tisti, ki je v sultanatu najbolj prepreden s turisti. Slednje je mogoče prepoznati po najetem terenskem avtomobilu, kakršnega imamo tudi sami, po Toyoti Land Cruiserju v strogo beli barvi. Ko v popoldanskem času parkiramo ob eni največjih turističnih znamenitosti Omana, Wadi Bani Khalidu, so tam postrojene cele vrste omenjenih vozil. Beseda wadi (vadi) označuje suho rečno sotesko, ki se po občasnem deževju napolni z vodo, ta pa ostane tudi tekom leta ujeta v smaragdnih tolmunih, ki nudijo prijetno osvežitev. Sliko paradiža začinjajo bujni palmini gozdiči, ki so na peščenih tleh in ob primernih mikroklimatskih pogojih uspeli najti svoj idealni biotop. V osrednjem omanskem gorovju Al Hajar je tovrstnih izklesanih sotesk veliko, na strani turistov pa je, da izberejo, katere bodo obiskali. Wadi Bani Khalid je v samem vrhu po očarljivosti, zato pa tudi po obleganosti. Načrtov o tem, kako bomo v miru srkali radosti, ki jih ponuja ta stvaritev narave, v poznem popoldnevu ne moremo udejanjiti. Sprehodimo se ob potoku, ki poskakuje čez skalovje in se lovi v kotanjah, vse do vrha, kjer se nahaja jama. Poti ni težko najti, enostavno slediš toku, kljub temu se nam za vodiča vsili lokalni deček, eden izmed kopice, ki prežijo na turiste in v katerih s tovrstno dejavnostjo vidijo priložnost, da v njihovih rokah na koncu pristane kak omanski rial. Večeri se, zato speljemo taktično zamisel: šotora postavimo v nižjem predelu vadija, kjer je vodovje v tem času izgubilo svojo moč, nič pa ne kaže na padavine, ki bi lahko skalnato sotesko v hipu napolnile z vodo in nas odplavile. Zaradi bližine nastanitve smo tako zjutraj prvi, ki zaplavamo v kristalnih tolmunih Wadi Bani Khalida. Zmotimo žabe, ki pa ne prekinejo z jutranjo regaško vadbo. Sladka voda je topla, s sebe nam končno uspe sprati puščavski pesek, ki se je v zadnjih nekaj dneh zažrl v vse naše pore. V primeru divjega kampiranja, ki se ga poslužujemo, javni toaletni prostori omogočajo najnujnejša higienska opravila, možnost tuširanja trikrat na dan predstavlja le pobožno željo, pri takem načinu potovanja šteješ za nadstandard, če lahko to storiš enkrat na tri dni. Po tipičnem omanskem kosilu – piščancu z rižem, ki nam ga postrežejo na tradicionalen način: na tleh, sedečim na preprogi, se vozimo proti obalnemu Ras Al Jinzu, mimo kamel, ki neolikano prežvekujejo suho puščavsko travo in sem ter tja meni nič tebi nič leno prečkajo prometno cesto…
Kako je potekal zaključni del potovanja po Omanu si lahko preberete v zadnji izdaji revije Val navtika 237.
