Okoli sveta v 84 dneh

Ob pisanju tega prispevka se počasi zaključuje šesta izdaja regate Vendée Globe Challenge, težavne in nepredvidljive solooceanske preizkušnje. Čeprav avtorji ob opisovanju oceanskih regat z neznosno lahkostjo zapišemo primerjave z Everestom in podobne buče, se bom v tem prispevku poizkušal omejiti na manj znana dejstva, saj sva v zadnjih štirih letih z Andražem sobivala in pogosto trenirala na istem pontonu kot akterji trenutnega VGC.

Vendée Globe je brutalno preprosta regata: solo, okoli sveta brez zunanje pomoči in brez postanka. Prav v tej preprostosti se skriva bistvo, pa tudi največja težava regate. Ko poči štartni strel, je tekmovalec prepuščen zgolj samemu sebi in svojim izkušnjam, pa tudi izkušnjam ekipe, ki mu je pomagala med pripravami. Letošnji, šesti VG po vrsti, je bil na vseh področij regata superlativov. Več različnih dejavnikov, ki so se dopolnjevali v letih med zadnjima dvema izdajama, je nenavadno ugodno vplivalo na razcvet regate. Ugodne ekonomske razmere na svetovnih trgih zadnja štiri leta so skupaj z uspehom prejšnje izdaje, VGC 2004/5, omogočile marsikatero lažjo odločitev glede podpisovanja večmilijonskih pogodb novim ekipam, saj so se novi projekti pojavljali kot gobe po dežju. Dodatni trenutek je zagotovo prispeval zaton projektov velikih trimaranov razreda ORMA60. Brez dvoma najbolj atraktivni dirkalniki so stroške svojih projektov potisnili tako daleč, da so presegli kritično mejo, od koder sponzorji niso več videli finančnega smisla v sodelovanju, zato so ekipe ena za drugo zapirale svoja vrata. Na srečo pa je to tudi pomenilo, da je več najboljših jadralcev na svetu iskalo nove izzive skupaj s sponzorji, ki lahko prenesejo večmilijonske projekte in so (zelo pomembno!) zainteresirani za vlaganje v jadralni šport. Ko je vse več jadralskih rok zvezdnikov izrazilo svoj namen za nastop na Vendée Globe 08/09, se je s tem hkrati še bolj dvignil ugled regate, še bolj se je povečalo zanimanje javnosti zanjo, še lažje so bili veliki sponzorji pripravljeni odpreti mošnjiček in v neki točki je celotno dogajanje začelo spominjati na sneženo kepo, kotalečo po strmem pobočju. Nobeno presenečenje ni bilo, da so se na štartni listi drug za drugim pojavljali velikani solooceanskega jadranja in s tem privabili tudi druge; tekmovalce zaradi nivoja tekmovalnosti, pokrovitelje pa zaradi pozornosti in obljubljenega povračila. Čedalje večji projekti so s seboj prinesli val novih jadrnic, saj je med 30 prijavljenimi tekmovalci bilo kar 18 popolnoma novih jadrnic razreda Open 60, še štirje pa so vrhunske jadrnice prejšnje izdaje temeljito pomladili in pripravili na novo regato. Veliko zanimanje za regato pa s seboj ni prineslo samo obilo sveže krvi (in sredstev) ter tekmovalnosti na vodi, enaka tekmovalnost se je kazala med bojem za medijsko in drugo pozornost projektov. Ko na regati sodelujeta dva zmagovalca poprejšnjih izdaj ter skupno sedem tekmovalcev, ki so že stali na stopničkah, je vsem jasno, da bo na koncu regate zmagovalec le eden, vsi drugi pa bodo bolj ali manj ostali z zgodbo in veliko luknjo v proračunu. Mogoče je prav to vodilo veliko nepremičninsko agencijo Foncia, da je vložila sredstva v projekt Michela Desjoyeauxa, zmagovalca VG 2000 ter velikega favorita letošnje izdaje. Njihova logika je bila preprosta, vendar poslovno varna: »Za Michela smo se odločili iz dveh razlogov; je zagotovo favorit naslednje izdaje regate, po drugi strani pa je takšna jadralska legenda, da nam zagotavlja donos in pozornost medijev tudi v konkurenci množice drugih.« Kako preroške so bile besede vodilnih v Foncii, lahko vidimo že čez slabo leto, saj je Michel izpolnil pričakovanja na obeh področjih.