Okoli sveta 11
Dolenjska pod morjem
V sredo, 21. februarja sem že pod obalo. V bližini je zaliv Port Dave, ki pa zame, ki nimam motorja, ni “port”, pač pa nevarna past. Na vhodu so čeri in priti ven brez motorja bi bilo zelo, zelo težko. Iz morja štrlijo kakšnih 50 metrov visoke “piramide”, visok hrib “stiska” veter, da je še močnejši. Piha mi kar za 6 Bf. Sonce je močno, prav žge. In to od zgoraj in še od spodaj, ko se odbije od vode. Če bi me tukaj dobil močan zahodnik, bi me vrglo na obalo … Čakam na obrat vetra, kar naj bi se zgodilo jutri. Proti večeru počasi zbonaca in ko v kabini “navigiram”, me po karti odnese kakšnih 5 milj od brega. Sprva sem jezen, ker sem računal na nočni veter z brega, potem pa mi pride celo prav. Ponoči zapiha veter z jugovzhoda, se pravi od zadaj. In potem se vso noč trudim, da bi dosegel Jugozahodni rt. Vmes se bodem z ribiškim čolnom in njegovo mrežo, malo spim, malo bedim, vnašam položaje na karto in skušam izkoristiti vsako sapico … Ko se začne daniti, je rt tu. Jugozahodni rt
Zjutraj stojim v bonaci, kakšno miljo ali dve od rta, celo nekoliko bolj južno. Ti veliki rti so si pa podobni! Fotografijo tega bi mirno lahko “prodal” kot Rt dobrega upanja na koncu Afrike. Naredil se je prekrasen dan. Tisoči ptic se v jatah spreletavajo, iščejo jate rib in potem pikirajo na ribe, se potapljajo. Zdi se mi, da ribe celo zganjajo skupaj. V morju pa so tjulnji … Vse je polno življenja … To je tista neokrnjena narava, ki jo imam tako rad … Če bi vsaj še malo zapihalo. Je popolna bonaca. K sreči me ne nosi k bregu. Pojavi se jadrnica, pride povsem zraven Lunatica, izmenjamo nekaj besed. Potem se pojavi motorna jahta. Ustavi se kakšnih 10 metrov daleč in skiper mi začne kazati z roko in razlagati kot turistični vodič: “To tukaj je Jugozahodni rt … otok, ki ga vidite na obzorju, pa je Maatsuyker …” “Aaaahaaaa,” se čudim. Potem pa me vpraša, Če imam GPS. In ko mu odgovorim, da imam tri, mu postane jasno, da ga “nategujem” … Nekaj zamrmra v brado in odkuri … Kmalu je tu še ena motornjača. Ti mi ne razlagajo zemljepisa, pač pa mi podajo listek s sporočilom radioamaterja Charlesa iz Hobarta (VK7PP) in v njegovem imenu še lepega jastoga … To pa je nekaj povsem drugega … John mi napove fronto za danes zvečer. Naj bi bila nekoliko oslabljena. In potem zapiha. Najprej le za 2, potem za 3 Bf. Piha od zadaj in barka celo lepo potegne. Na samo glavno jadro … Proti večeru so pred menoj otoki Maatsuyker, ki jih pustim na severu. Od zahoda se približuje oblačnost, fronta je tu. Najprej piha za 5 potem za 6 … jadro skrajšam še enkrat. Čim prej moram priti v kanale D`Entrecasteau. Tam bo moj jambor na varnem pred nabijanjem po valovih. S krmilom veslam
Začnem veslati s krmilom, ki je k sreči na zrcalu … Pluje! Pluje! Najprej po centimetrih, potem še malo hitreje. Neverjetno, celo 6 ton težko barko se da poganjati z veslanjem krmila … Kam naj usmerim barko, da ne bom spet nasedel? Lunatica usmerim pravokotno od brega. Od tam mi celo malo zapiha, tudi to mi pomaga … Pojavi se helikopter, leti kar visoko in z reflektorjem osvetljuje obalo. K sreči me ni več tam … Kmalu sem kakšnih 200 ali 300 metrov od brega. Končano je, rešil sem barko! Sedemtonskega Lunatica povsem sam! Neverjetno! In potem do jutra, ki ni bilo več daleč, plujem pred Hobartom sem in tja, včasih malo poveslam tudi s krmilom … Ko se zdani, ugotavljam, kje je Royal Yacht Club of Tasmania, kjer hočem pristati. Kar daleč je, kakšne 3 milje je do tam … In potem čakam na veter in sonce začne pripekati. Iz jadralnih klubov, tu so trije, prihajajo jadrnice, razpostavili so boje, regata bo. Vedno več nas čaka na veter. Občasno zapiha, tako za 1 Bf, da je malo upanja, potem pa veter spet crkne … Viziram točko na bregu za regatno bojo … reka me odnaša proti morju … Presneto!