Odprava Preveslati južni Mediteran na poti

Izziv:  Preveslati južni Mediteran v dobrem mesecu dni.
Pot: Od Tunizije do Turčije (Hammamet-Malta-Kreta-Ciper-Alanya).
Ekipa: Marin Medak (Slovenija) in Huw Kingston (Avstralija).
Glavni pokrovitelj: ELES d. o. o.
Pomoč in svetovanje glede vremenskih pogojev: Jure Jerman, ARSO
Čoln: Čoln ima dve kabini, eno veslaško mesto in ravno prav prostora za ostale stvari. Primeren je za veslanje čez oceane, saj se v primeru, da se prevrne, sam postavi v pravilen položaj.
Taktika: 2 uri veslanja, 2 uri počivanja.

Priprave

Od novembra 2014 do 12. februarja 2015: Marin Medak in Huw Kingston, o njiju smo podrobneje pisali že v februarski številki, sta novembra na Kapverdskih otokih kupila čoln in ga s kontejnerjem prepeljala v Tunis. Od tu je po 12 dneh carinskih formalnosti končno le prispel na izhodiščno točko njune odprave, v Hammamet. 8. februarja je Marin Medak na svojem blogu zapisal: »Prebarvala palubo z anti-slip barvo, namestila digitalni kompas in nalepila prve sponzorske nalepke. Še dobro, da sva jih imela nekaj viška, ker je lepljenje polmetrskih nalepk res nočna mora. Sikaflex in lepljenje pokrovov na palubo nama je danes šlo hitro od rok. Edina napaka je ta, da sem namesto devetih naročil osem pokrovov in bova morala sedaj enega improvizirati z lesom.«

Start

12. februar: Jure Jerman iz ARSO je dal znak za začetek odprave. Marin je okoli 10. ure pričel s prvimi zavesljaji. Huw je prijel veslo v roke dve uri kasneje.

Na poti

13. februar: Marin je zapisal: »Prvih 25 ur je za nama. Solidnih 13 žuljev, dve uri in pol spanca in nič morske bolezni. Oujea.«
14. februar: Marina in Huwa morska bolezen po dveh dnevih še ni potegnila v globine, čeprav je, kot piše Marin, bil nekajkrat za mišjo dlako stran od nje. Hammamet nikakor ni želel z obzorja, vetra ni bilo veliko, zato pa so valovi prihajali z vseh smeri in je bilo nemogoče veslati v ritmu. To je povzročalo preglavice predvsem Huwu, ki se še uči in je moral pri veslanju koordinirati delo rok in nog, spremljati kompas … Ponoči sta imela nekaj bližnjih srečanj z ribiči, ki so polagali mreže. Dvakrat so šli mimo za manj kot 50 metrov, razločno sta lahko slišala njihove motorje, na radijske pozive pa se niso odzivali.
15.februar: Na ta dan sta bila manj kot 40 navtičnih milj pred Malto. Vse je izgledalo idilično, kot res prijetno križarjenje po Mediteranu, dokler nista odprla vremenske napovedi Jureta Jermana, ki ju je spravil na realna tla: potruditi sta se morala, da bi prišla na Malto kar najhitreje. Ponoči sta imela prijetno srečanje, dva delfina, ki sta več kot tri ure plavala z njima, se igrala in delala vragolije. Vode, v katerih sta plula, so bile bogate s planktonom, zato je tudi tu bilo veliko ribic, kar je pomenilo, da je vsak premik vode ponoči pomenil žarjenje, kot da bi se naenkrat prižgalo na stotine kresničk. Marin je zaključil: «Zaradi takšnih trenutkov se splača živeti.«
16.februar : Ponoči sta morala zaradi neugodnega stranskega južnega vetra uporabiti viharno sidro in čakati, da veter pojenja. Vremensko okno se je zaprlo en dan prezgodaj, s tem pa sta ostala zgolj 35 nm pred prvim ciljem. V kabini bi tako lahko ostala zaprta še nekaj dni. Cel dan ju je neprestano in sunkovito premetavalo sem ter tja. Kot dve sardini sta bila, stisnjena v majhnem prostoru in z zaprtimi loputami, ker so ju zalivajo valovi. Temu primerne so bile tudi vonjave. O apetitu seveda ni bilo govora.
17.februar : Vreme se je umirilo, člana odprave sta spet poprijela za vesla in nadaljevala svojo pot. Zavedala sta se dejstva, da jima glede na vremenske napovedi najverjetneje ne bi uspelo priveslati do prvega načrtovanega postanka Vallette na Malti, temveč bi morala narediti postanek v marini Mgarr na Gozu.
19.februar: Marin in Huws po šestih dneh (od tega sta 30 ur preživela zaprta v kabini) in 200 navtičnih miljah (360 km) sicer nista pristala v načrtovani Valletit, ampak na Gozu, otoku severno od Malte. V marino sta prišla s pomočjo ladje tamkajšnjega prijatelja, ki ju je zadnjih 10 nm zaradi močnega vzhodnika povlekel do marine. Če ne bi sprejela pomoči, bi spet pristala na viharnem sidru, tri dni bi ju premetavalo kot v centrifugi in ju vrglo še za kak dan ali dva nazaj proti Tuniziji. »Ni ravno športno, je pa življenjsko,« je zapisal Marin. Pri prečkanju Atlantika je bil Marin na viharnem sidru samo enkrat, na tej odpravi pa naj bi bila člana, kot je kazalo, kar nekajkrat. Po načrtih naj bi bil za njima najtežji del poti. Naslednjega dne sta pričakovala tudi vso hrano in opremo, ki sta jo zaradi birokracije poslala na Malto namesto v Tunizijo. Marin se je veselil predvsem zaradi hrane:«Zadnji teden sem dvakrat na dan jedel pire krompir s šunko in porom. Iz zaloge prejšnjega lastnika, ki je pred tremi leti veslal najino barko iz Portugalske na Kapverdske otoke, je. Sedaj pa dobiva vsak po deset različnih jedi. Huw je vegetarijanec. Daj mu brokoli, ki ga jaz res ne maram, in je najsrečnejši človek na svetu.«
23.februar: Postanek na Gozu je trajal dlje od načrtovanega in je bil posledica močnega vzhodnika in novih birokratskih in tehničnih zapletov, povezanih z napravo EPIRB, s pomočjo katere se lahko pokliče na pomoč. V Sloveniji je namreč nista pravočasno prejela, zato je bila pošiljka preusmerjena na Malto. Po treh dneh sta nadaljevala pot do Krete, kar je pomenilo 475 nm oziroma približno dva tedna.
24.februar: Namesto Krete je bil njun drugi postanek Valletta. Sama od sebe se je namreč sprožila naprava EPIRB in začne oddajati signal za reševanje, zato sta morata zaviti proti omenjeni smeri. »Čakava na odgovor, kdaj lahko dobiva novo napravo in s tem kreneva naprej,« je zapisal Marin ob koncu 12. dne njune odprave.
28.februar :»Prebolel sem morsko bolezen in življenje je spet lepo,« je začel Marin pisanje tisti dan in nadaljeval: »Občutek slabosti pri morski bolezni težko opišem, je nekaj tako neprijetnega, da se me že ob spominu nanjo polasti neprijeten občutek.« Iz Vallette sta odšla v dežju in hladu, 28. februar pa je poskrbel za celodnevno sonce, ki jima je ogrel prezeble kosti in dovolil, da sta posušila obleke. Ponoči sta imela tudi obiskovalce z velikim reflektorjem – patrulja italijanske obalne straže je preverjala situacijo in jima po VHF zaželela srečno pot.

Marinovo in Huwovo nadaljnjo pot lahko spremljate preko:

-TW: @marinmedak

-FB: Marin Medak

-www.marinmedak.com