Odjadrati nikamor

Spreletela me je groza. Ali sem se res kdaj lahko počutila neutesnjeno v tako majhnem prostoru?! S kovčkom v roki sem stala sredi salona, strmela okrog sebe in nazadnje zmedeno vprašala: “Od kdaj pa je Calypso tako majhna?” Rick se je nasmehnil in ubesedil moja čustva: “Zanimivo, kako hitro se privadimo na komoditete kopenskega življenja, a ne?” Najrajši bi se obrnila in se vrnila na letališče, a bila sem preveč utrujena. “Jutri. Jutri bom zbežala nazaj domov,” sem si obljubila….

…“Kaj bo za kosilo?” je potuhnjeno vprašal Rick, ki za razliko od mene ni užival dveh mesecev mamine kuhinje … Usmilila sem se ga, skuhala kosilo, pomila posodo in ga poslala na siesto. Energije sem imela še in še, videlo se mi je, da mi je domač zrak dobro del. Očitno pa je bilo tudi to, da še nisem preklopila na pomorske ritme. …

…Debate o tem, kako naj bi izgledale nočne straže, so ena najbolj pogostih tematik med jadralci na dolge razdalje. Forumi, članki, blogi in knjige so polni modrosti. Moje prepričanje je, da se vsak pač odloči, kot mu najbolj paše. Eni imajo dvourne, drugi na tri ure, midva sva se odločila za šest ur. Poznam par, ki se menja vsakih 12 ur…

Zvezdna zavesa se je medtem že odgrnila in spanje naju ni več mikalo. Bilo je prelepo jutro, da bi ga prespala. Obleke so padale z naju, prijela sva se za roko in vesela kot otroka skočila v osvežujočo sinjino. Pri tako čisti vodi je greh, če ne greš še pogledat, kako je prijelo sidro. Ko ga na lastne oči vidiš globoko zakopanega v pesku, ponoči veliko boljše spiš …

Več si lahko preberete v 184. številki revije Val navtika.