Od križarskih vojn do propada Beneške republike

Benetke so si z uspehi v četrti križarski vojni zagotovile na vzhodu važne trgovske postojanke. Nizale so se od Peloponeza in Krete do Tane (danes Azov) na severovzhodnem koncu Črnega morja, potem pa naprej, po vzhodni obali Sredozemskega morja od Sirije do Egipta. Toda na zahodu so se morali Benečani v 13. stoletju za prevlado spopasti z močno pomorsko trgovsko silo tistega časa, Genovo. V srednjem veku so namreč v Italiji poleg Benetk nastale še tri tako imenovane »pomorske republike«: Genova, Pisa in Amalfi. Od njih se je do pravega in nevarnega tekmeca Benetkam razvila samo Genova. Njeni kapitani in trgovci so razpredli mrežo postojank od Sardinije, grškega otoka Kiosa in Evfrata do severnoafriške obale pri Ceuti. Tako je bil spopad med obema velikima trgovskima mestoma neizogiben. Prišlo je do več krvavih pomorskih bitk. V prvem obdobju so imeli več uspeha Genovežani, ki so, med drugim, 8. septembra leta 1298 premagali beneško ladjevje v bitki pri Korčuli, toda končno zmago so vendarle odnesli Benečani. Ti so z zmago v tako imenovani vojni za Chioggio v letih 1378-1381 pregnali genovske ladje iz Jadranskega morja in si zagotovili prevlado v vzhodnem delu Sredozemskega morja. V tej vojni se je odlikoval beneški admiral Carlo Zeno.

Že sredi spopadov z Genovo so Benečani začeli osvajati tudi italijansko kopnino na severu lagune. Zagotovili so si ozemlje do Pada na zahodu, do Alp na severu in Čedada na vzhodu, torej nekaj Lombardije in precejšnje dele današnje pokrajine Furlanija – Julijska krajina.