Od Francoske Polinezije do Fidžija – 1. del

Bilo je čudovito sončno jutro. Privoščila sva si še zadnjo kavo s pogledom na Bora Boro, potem pa dvignila sidro in se mimo koralnega grebena odpravila na odprto morje. Priznam, da me je bilo kar strah, ko sem krmarila to velikanko skozi sidrišče. Komaj sem čakala varnost oceana.
Zanimivo, kajne, da se mi jadranje na oceanu zdi veliko bolj varno kot tisto ob obali? Dejstvo je, da je sredi oceana zelo malo plitvin, skal, ribiških mrež in drugih jadrnic. Tudi raziskave kažejo, da se velika večina jadrnic potopi v domačih vodah, tj. v vodah, za katere je kapetan mislil, da so varne in da jih pozna kot svoje žepe. Ne, ne, meni obalno jadranje ni preveč všeč, ocean mi je veliko bolj pri srcu!
Kmalu sva bila končno spet sredi neskončne modrine. Najin cilj so bili otoki Fidžija, od katerih naju je ločilo 2000 milj. S Calypso bi za tako pot potrebovala najmanj tri tedne, z 20-metrsko Annko (Garcia 60) pa sva predvidevala le deset dni plovbe. Vremenska napoved je bila dobra in upala sva, da bo plovba prijetna in enostavna. Na žalost sva kmalu ugotovila, da temu ne bo tako. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Šibka sapica naju je kmalu zapustila. Lastnik jadrnice nama je naročil, naj v takem primeru brez obotavljanja prižgeva motor. Poudaril je tudi, da ga je treba pošteno obremeniti.
»Skratka, pritisnita na plin in oddrvita do Fidžija!« …

Več si lahko preberete v 205. št. revije Val navtika.