OBISKI
Obiski so neke vrste začimba na poletnih plovbah. Prijatelji, sorodniki, znanci ali naključni mimoidoči, taki, ki pridejo na barko po uradni dolžnosti ali pa celo po nesreči. Vsak prinese na barko nekaj svojega in s tem tako ali drugače popestri dneve.
Tatjana in pralni stroj
Naj začnem z Rusinjo Tatjano. Pred šestimi ali sedmimi leti je hotela priti na barko in prepluti 500 milj, ki so bile pogoj za opravljanje jadralnega izpita.
Že sam začetek ni bil najbolj obetaven. Z avtom sem jo šel iskat na železniško postajo v Ljubljani, potem pa smo šli kar takoj naprej do marine v Izoli. Ko je na parkirišču za sabo zaprla vrata avtomobila, se je hkrati še vedno držala za okvir vrat. Očitno se ji je to večkrat dogajalo, ali pa je šlo samo za pregovorno rusko odpornost – dekle je samo malo zastokalo in potegnilo za kljuko, da so se vrata spet odprla in sprostila palec. Resda je imela nekam velike oči, tudi malo vlažne, ampak jamrala pa ni; vso svojo prtljago je sama odnesla do barke.
Bilo je še zgodaj spomladi in Tatjana je imela zvečer na nogah volnene nogavice. Že prvi večer ji je na precej strmih stopnicah v levi trup spodrsnilo. Po dveh odbojih – stopnica in omara – se je zaletela v pralni stroj. Z ramo je zlomila plastični ščitnik steklenega pokrova, medtem ko je sam pokrov zdržal. Zvok ob padcu je bil tako grozen, treskanje kolen, rok in glave ob les je trajalo kakšni dve, tri sekunde, da so bili vsi ostali prisotni takoj pokonci in pri stopnicah, jaz pa sem že videl, kako bom moral najti nov pralni stroj. Dekletu spet ni bilo nič. Bila bi idealna igralka za akcijske filme – če bi jo vrgli iz tretjega nadstropja, bi bila edina škoda luknja v asfaltu!
V naslednjih dveh dneh je parkrat pomila posodo. Vsakič sem bil živčen, ker je po koritih ropotalo in žvenketalo, kot da ima klešče namesto prstov! Spomnim se, da je razbila vsaj dve stvari, potem pa sem ji moral povedati, da je na barko ne morem vzeti. Bila je precej nesrečna in žalostna, pa tudi meni ni bilo ravno lahko. Čeprav je bila neverjetno nerodna, se je namreč javila za vsako opravilo in nič ji ni bilo težko. Ampak enostavno je bila nevarna, sebi in drugim, zato sem jo tretji dan odpeljal v Trst, na vlak za Benetke.
Uganite, kaj se je zgodilo, ko smo pakirali njene stvari v avto na parkirišču v marini? Ja, še enkrat si je z vrati priprla lastni prst!
Ni ga čez »komot«
Pred leti je prišla na obisk moja sestra z družino. Nečaka sta bila stara 4 in 5 let. Fantje pri teh letih znajo biti precej živahni in težko jih je imeti ves čas na očeh. Po drugi strani pa so barke izjemen poligon za take fante – redkokje drugje najdejo toliko gumbov, vitlov, vrvi, stikal in ostalih stvari, ki se jih seveda ne smejo dotikati.
Bilo je po kosilu in vsem nam je prišel prav počitek, mir in malo poležavanja ob polnih želodcih. Za mizo v kokpitu smo bili štirje, Žiga in Luka pa sta stikala po barki, skakala po trampolinu spredaj med trupoma in delala zgago. Potem pa sta se očitno tudi onadva umirila, verjetno ju je zdelalo sonce … Hm, ali pa ne? Kdor pozna take majhne »zlate prinašalce« (to je priljubljen izraz mladih mam pri nas v službi, saj so otroci pri teh letih res zlati, hkrati pa iz vrtcev in šole prinesejo cel kup bolezni), ta ve, da tišina še ne pomeni, da je vse v redu. Pri fantih je to prej obratno, bi rekel. Sicer sem ju videl spredaj na trampolinu, ampak zdela sta se mi nekam zelo pri miru. Zavpil sem: »Kaj pa delata, fanta?« A nista odgovorila. Še glasneje sem zavpil, tako da se nista mogla več pretvarjati, da ne slišita in sta zato morala nekaj zamrmrati. Nekaj nerazumljivega. Taka zavzetost se mi je zdela sumljiva in prosil sem Janeza, sestrinega moža, da je šel pogledat, kaj počneta njegova sinova. Takoj, ko sem slišal dvignjen glas, sem vedel, da je nekaj narobe. In za kaj je šlo?
Več si lahko preberete v št. 230 revije Val navtika
