OBISKI 4. del – PTIČI – ŽIVI IN MRTVI
Najprej običajni uvod
Večkrat se zgodi, da se nam med plovbo pridruži kakšen ptič. Običajno so to galebi, ki znajo nad barko jadrati tudi po nekaj ur, sem in tja pa se najde tudi kakšna utrujena ptica, ki ji je barka edina rešitev. Skoraj vedno so to ptice s celine, navajene le kratkih letov, ki jih je nekaj zmedlo in so se znašle nad odprtim morjem.
Prva taka izkušnja je stara že dobrih 20 let. S sestro Nežo sva se nekje konec aprila vračala iz Grčije, po enem od prvih zimskih križarjenj. Sredi Istre je na barko priletel ptič, podoben škorcu, kmalu zatem pa sva zajadrala v srednje gosto meglo. Obale, kake pol milje proč, se ni več videlo in tako je ptič ostal na barki vse do Izole. Megla se je vmes še zgostila, zato sva morala na koncu tik pred izolsko marino spustiti sidro – prespali smo ne več kot dvesto metrov proč od Usodinega priveza v marini! Ko sva se zjutraj zbudila, ni bilo več ne megle ne ptiča!
Pred sedmimi leti pa sva z Ireno odrinila iz Izole prvega maja in pozno popoldne, sredi Kvarnerja, je nad Usodo zakrožil golob in takoj nato pristal na strehi kabine. Najprej je bil plah, vendar se ni panično umikal. Čez slabe pol ure je že priskakljal do kokpita in krmilnega kolesa, kjer sva mu v eno skledico dala vodo, v drugo pa nekaj zdrobljenih bučnih semen. Verjetno je bil poštar, saj je imel na nogi majhen valj, prav tako pa je bil verjetno nov v tem rajonu, saj se je očitno izgubil. Golob je spil nekaj vode, semen pa se ni pritaknil. Stisnil se je na stopnico na krmi in zdelo se je, da je z njim vse v redu. Čez pol ure je še enkrat spil nekaj vode, še malo poskakljal po krmi in nato odletel z barke. Dvignil se je za kakih deset metrov nad morje in se usmeril proti Istri. Nekaj sekund je letel kot normalen golob, potem pa so zamahi kril postajali čedalje počasnejši in vse bolj sunkoviti. Počasi je začel izgubljati višino in po tristo metrih čofnil v morje. Golob je tako storil precej žalosten konec, pošta, ki jo je nosil, pa ne bo nikoli dostavljena…
Več si lahko preberete v št. 233 revije Val navtika
