Novoletni ribolov na Škardi

Sedaj lahko z veseljem napišem, da je naš ponovoletni ribolov na Škardi postal že kar tradicionalen. Tretje leto se namreč vsak prvi teden v januarju odpravimo na našo Škardo, kakor da bi bil to naš drugi, tretji ali četrti dom. Teh domov imamo ribolovci veliko, praktično se ob vsakem dobrem ribolovnem dnevu zaljubimo v majhno lokacijo, pa čeprav so v igri samo ribe – ja, ribe. Če ti določena lokacija tako pod morjem kot nad morjem ustreza, če si tam ulovil lepe ribe, če si se imel tako ali drugače lepo, če si pekel na gradeli ali kaj dobrega skuhal v loncu, potem je normalno, da se na tako lokacijo navežeš. In določen del mojih prijateljev je pač navezanih na Škardo, tukaj jim ne morem nič pomagati, sami so si krivi in sami nosijo posledice, ko se sredi bele zime odpravijo stran od svojih družin, stran od prazničnega vzdušja, da bi nalovili ribe za ozimnico. …

Zvečer ob prihodu na Škardo pojemo marendo. Hvala bogu je Klemen že doma pripravil odlično hobotnico v solati, sicer s česnom, ki ga jaz običajno ne uporabljam v solatah, ampak solata je tako okusna, da lahko rečem le Klemen, »sedi 5«. Kozarček vinske spremljave, proizvajalca ni potrebno vsakič znova omenjati, ker je bil to »itak« vseh pet dni Prelac iz Momjana, malo chardonnayja, malo malvazije in tako vsak dan – tempo držimo le z menjavo receptov v pripravi morskih dobrot. Po marendi je treba pripraviti še lignje, saj za na gradele nimamo drugega materiala – ubogi mali brancin je premalo za pet velikih junakov, mimogrede se nam zvečer pridružita še Martin in Ivan iz Ližnjana, ki sta priplula na Škardo samo zaradi druženja. …

Lignji »na šporko«

Še vedno srečujem ljudi, ki na veliko razlagajo, da so bili na dopustu v Dalmaciji in da so kuharji tako leni, da se jim še lignjev ne ljubi očistiti, da kar cele pečejo na žaru in jih take tudi postrežejo. Jaz pa se še vedno smejem vsem tem ljudem, saj so lignji »na šporko« oziroma lignji, ki imajo v sebi še vedno vso tinto, že postali tradicionalna dalmatinska jed. To je za poznavalce pravi užitek, saj ima ligenj v sebi le tinto, ikre in vodo, pomešano z nekakšno sluzjo, vse skupaj pa je tako okusno, da je ligenj brez tega, vsaj kar se tiče okusa, manj vreden. Ko takega lignja spečemo na gradelah, ga položimo na pladenj, mu iz hrbtenice povlečemo prozorno pero, s katero so v starih časih pisali (namakali so ga v črno tinto za pisanje), odrežemo oči in izvlečemo kljun, potem ga narežemo na tanke kolute in na koncu bogato oblijemo z deviškim oljčnim oljem. …

Več si lahko preberete v 196. št. revije Val navtika.