Nova Zelandija

Lanskega julija sva sklenila, da bo Calypso do konca ciklonskega obdobja počivala na Tahitiju, zato sva po jadranju na Annki imela še nekaj mesecev kopenskega dopusta. Ko sva se nad zemljevidom spraševala, kam zdaj, nama je prva padla v oči Nova Zelandija. Otok dolgega oblaka (kot ga imenujejo Maori) je od Fidžija oddaljen dobre tri ure letenja. Poleg tega je december idealen čas za potovanje v to deželo, ki je od nekdaj bila na spisku destinacij, ki jih morava prej ali slej obiskati. Odločitev torej ni bila pretirano težka.
Mesto jader
Po več mesecih (ali celo letih?) samotnih otokov in minimalističnih vasic je bil Auckland pravi šok. Navdušena in istočasno zbegana sva vandrala med visokimi nebotičniki in se čudila prometu, nepreglednemu številu trgovin in bogati izbiri restavracij. Smejalo se mi je, ko sem se spomnila polinezijskih otokov, kjer sem vedno komaj čakala četrtek, ko mogoče pride ladja, ki mogoče pripelje zelenjavo in mogoče celo solato. Sedaj pa sem v veleblagovnici izbirala med 15 vrstami endivije.

Da bi pregnala glavobol zaradi prevelike izbire solat, sva takoj zavila proti morju. To je v Aucklandu pravzaprav zelo enostavno, saj ga morje obliva z vseh strani. Kot izgubljena kužka sva vohala naokrog in nazadnje le izvohala, kar sva iskala: jadrnice!

Čisto po naključju sva padla naravnost v njihov največji navtični sejem, Auckland Boat Show. Spet paša za oči … Stopila sva na krove najnovejših jadrnic, se razgledovala nad novostmi opreme in si zapisala marsikateri kontakt, ki nama bo najbrž še zelo koristil. Rick se je najbolj navdušil nad cenami novih motorjev Lombardini, jaz pa sem se kar nekaj časa vrtela okrog napihljivih supov, katamaranov in podobnih vodnih igral.

Nekaj dni kasneje sva se odpravila na ogled pomorskega muzeja. Vstopila sva okrog enajstih dopoldne, v prepričanju, da se bova sprehodila po muzeju v dobrih dveh urah. Ogledala sva si približno polovico razstavnih prostorov, pa je do naju že pristopil varnostnik in naju opozoril, da zapirajo.

»Že?!« sem se upirala.

»Ura je sedem, gospodična. Lahko se vrnete jutri.«

Sploh nisem mogla verjeti svojim lastnim ušesom. Osem ur sem že hodila iz sobe v sobo, pa se mi je zdelo, da sem ravnokar vstopila. Če bi me varnostnik spregledal, bi zlahka ostala tam do jutra. Toliko zgodovine, videoposnetkov, materialov in računalniških simulacij; toliko vsakovrstnih plovil, od polinezijskih splavov do najhitrejših jadrnic na svetu; toliko neverjetnih zgodb pogumnih ljudi … Vsaka bi si zaslužila veliko več časa in pozornosti. Poleg uspešnih zgodb s svetovnih regat, na katerih se Novozelandci pogosto izkažejo kot eni najboljših v tem športu, so me prevzele predvsem zgodbe priseljencev – ljudi, ki so zapustili Evropo in Ameriko ter se z ladjo odpravili na drugi konec sveta v iskanju boljših življenjskih pogojev. Odkrila sem, da je bilo med njimi veliko Hrvatov, predvsem Dalmatincev. …

Več si lahko preberete v 210. št. revije Val navtika.