Nova Zelandija, tresoči se otoki

Julij 2016: Sedeli smo na letališču v Milanu. Starša in otroka. V nebo je pravkar odletela velika železna ptica in s seboj odnesla sanje o našem desetdnevnem družinskem potovanju po Kreti. Po spletu čudnih naključij smo zamudili vkrcanje za let proti temu grškemu otoku … Po glavi nam je rojilo eno samo retorično vprašanje: »Zakaj presneto se je to moralo zgoditi prav nam?«

Po študijah priznanega ameriškega matematika J. Ellenberga tisti, ki na letališče vedno pridejo tri ure pred letom, res nikoli ne zamudijo svojega leta, a po drugi strani z nepotrebnim čakanjem zapravljajo dragocene ure svojega življenja. »Če leta še nikoli niste zamudili, gotovo nečesa ne delate prav v življenju,« je ena izmed njegovih ugotovitev v knjigi How Not To Be Wrong – The Hidden Maths of Everyday Life.

Prav malo nam je bilo mar za takšen dokaz o tem, da je strategija, ki jo peljemo skozi življenje, odlična. Edina tolažilna misel še dneve za tem je bila: vsaka stvar je za nekaj dobra.

Oktober 2016: Sedeli smo na letališču v Münchnu. Starša in otroka. Tri ure pred našim letom za Novo Zelandijo. In vedeli smo, zakaj je bilo dobro, da je v zrak izpuhtelo poletno potovanje: zdaj ne bi čakali na let za deželo tam doli.

Naš nemirni popotniški duh, ki je še intenzivneje uhajal iz stekleničke po nesrečni zamudi leta, je namreč z enim očesom neprestano spremljal najrazličnejše ugodne letalske destinacije. In ko se je od nekod nenadoma pojavila ugodna priložnost za let na Novo Zelandijo, smo jo nemudoma zagrabili. Takoj po hitri rezervaciji se je v trebuhu nabrala velika kepa, se skotalila v grlo in iz sebe iztisnila: »O, presneto, kako daleč je to!« …

… Pristen prikaz, kako vso to geotermalno dejavnost enostavno izkoristiti v vsakdanjem življenju, smo imeli priložnost videti v Whakarewarewa thermal arei, izvirni vasi, v kateri še danes živijo potomci prvih naseljencev Nove Zelandije, kuhajo na brbotajočih vrelcih, se ogrevajo in kopajo z geotermalno vodo. Maori naj bi v to, za življenje prijetno deželo kot prvi prebivalci Nove Zelandije pripluli s kanuji pred približno osmimi stoletji. Če ponovno primerjamo Novo Zelandijo s sosednjo Avstralijo: le-ta je bila poseljena že pred približno 40 tisoč leti. Aborigini so na celino pripluli iz Indonezije, njihova selitev pa je najstarejše znano morsko potovanje. No, da tudi Maori niso od muh, so nam pokazali s svojim tradicionalnim plesom haka, s katerim skušajo z izbuljenimi očmi in kazanjem jezika prestrašiti sovražnika. Ples je pospremljen z maorskimi pesmimi, ki govorijo o zgodovini, mitih in dogodkih posameznih ljudi. Maori do prihoda pakehe, kot imenujejo belce, niso poznali zapisane besede, zato so preteklost svojih prednikov ohranjali le po ustnem izročilu, z dolgimi, posebnimi in stiliziranimi pesmimi. Maorščina ima v svojem besednem zakladu številne dolge besede, z eno so poimenovali hrib na obali Severnega otoka: Taumatawhakatangi­hangakoauauotamatea­turipukakapikimaunga­horonukupokaiwhen­uakitanatahu. Beli človek je to besedo s 85 znaki vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdaljše krajevno ime na svetu, sam pa ga ne pozna pod njenim prevodom Vrh, kjer je Tamatea, človek z velikimi koleni, drsalec, plezalec gora, požiralec zemlje, ki je potoval okoli, svoji ljubljeni osebi igral na flavto, temveč pod enostavnim Taumata. …

Več si lahko preberete v 217. št. revije Val navtika.