Nova Zelandija, tresoči se otoki – 2.del: Južni otok
Današnja Severni otok in Južni otok Nove Zelandije sta bila do zadnje ledene dobe združena. Danes ju ločuje Cookova ožina, ki jo na eni strani polnijo vode Tasmanskega morja, na drugi pa vode južnega Tihega oceana. Ta del morja velja za enega izmed najnevarnejših in najnepredvidljivejših na svetu. Razlog za to je močno in neobičajno plimovanje, posledica dejstva, da do povišanja vode v Tasmanskem morju pride okoli pet ur kasneje kot na pacifiški strani.
Ena izmed najnevarnejših, a najlepših trajektnih poti na svetu
V teh krajih kroži zgodba o neustrašnem kajakašu, ki je skušal preveslati Cookovo ožino in se je boril z močno plimo celih 18 ur, ko je končno dosegel kopno – tam, kjer ga je zapustil. Druge resnične zgodbe govorijo o veliko bolj tragičnih koncih, zadnja velika tragedija se je zgodila leta 1968, ko se je pred wellingtonskim pristaniščem prevrnil trajekt, v nesreči pa je umrlo 53 ljudi. Že James Cook, po katerem je ožina poimenovana, se je ob prvem prečkanju tega dela morja, leta 1770 je bilo to, zaradi nevarne plime komaj izognil nesreči.
Morska pot iz Wellingtona na Severnem otoku do kraja Picton na Južnem otoku je sicer dolga 92 km in traja tri ure in pol. Po 22 km zapelje trajekt v ozek in razvejan fjord, ki se zajeda globoko v notranjost Južnega otoka. Ta del obale je nevaren zaradi številnih čeri, leta 1986 je tu zadela ob skale in nato v kratkem času potonila ruska križarka Mikhail Lermontov.
A panorama je tako čudovita, da ne razmišljaš o nesreči; tej morski poti ne pravijo zaman ena izmed najlepših trajektnih voženj na svetu. Trajekt drsi mimo številnih otočkov in z gostim gozdom prekrito pokrajino, ki se hribovito dviga nad morsko črto. Le na vsake toliko je tik ob morju postavljena osamljena razkošna počitniška hišica, do katere je mogoče priti le z morske strani, sicer pa je to neposeljen in neprehoden svet. …
Več si lahko preberete v 218. št. revije Val navtika.