No, pa začnimo … (začinimo …)
Bolj ko se bliža poletje, bolj te čutim, slišim, pojem o tebi, spim s teboj, razmišljam o tebi, morje moje. Tako te imam rad, da si brez tebe sploh ne zamišljam vikenda, tedna, meseca. Le čakam trenutek, priložnost, ko se bom za vedno preselil v Istro, k tebi, seveda. Očitno še vedno velik vpliv mladosti, sanje mojega očeta, ki me je vsak vikend »vlačil« po obalah Istre, me naučil nabirati školjke, loviti rakce, sipe in ribe; v grmičevju sva iskala vsako »biljko« šparglja, nabirala zelišča, si kuhala na obali, tako – po divje, jedla z rokami, živela življenje. Čeprav imam tega še vedno več kot vrstniki, se vsak dan sprašujem, kaj sploh delam v Ljubljani. Ja, saj vem, nekaj je treba delati v življenju, »mravljinčkati«, kot pravi moj prijatelj Robert, ampak to lahko delamo kjerkoli. Samo odločiti se je treba. Prestaviti v višjo ali nižjo prestavo, kakorkoli si to razlagamo. Družina, oče in mami, restavracija in še nekaj drugih malenkosti me drži, da se ne preselim, čeprav je tudi polovica leta, preživetega na morju, kar dovolj za moja leta. Veliko od tega tudi delovno, a vseeno drugačno okolje in bolj sproščeno vzdušje.
Aprilska sobota, mislim, da prva v desetih letih, ko sem zjutraj družinco peljal na ljubljansko tržnico. Skupaj smo pregledali in prečesali ponudbo v ribarnici, »skenirali« svežino zelenjave in sadja, se razvajali ob dobri kavi, pojedli »frigane« lignje pri Vinku, mojemu dragemu prijatelju, ki že vrsto let pridno zalaga ribarnico s svežo ribo. Večina iz Kvarnerja, nekaj iz Dalmacije, kdaj pa mu tudi mi zrihtamo kakšno ribo iz Istre. …
KANEŠTRELE NA RAHLO RDEČO BUZARO
Buzaro za školjke pravzaprav naredim, že preden školjke sploh plavajo v šugu, omaki. Najprej prepražim malo narezane čebule, dodam veliko česna, naribam čajno žličko ingverja, prepražim, zalijem z malo belega vina in vroče vode, dodam le pest školjk – le toliko za okus omake, domačo paradižnikovo šalšo, ki je že sama po sebi tako dobra, da jo lahko jemo z žlico in kruhom. Dušim in zgostim z naribanim krompirjem ali drobtinami. Na koncu dodam kaneštrele in jed pustim pokrito tri minute. Ugasnem plin, ne odpiram pokrovke, postavim na mizo, odprem in ta lepi vonj po morju naj zadiši med občinstvom. To me polni z energijo, taki trenutki. Deci oljčnega olja in akcija. Pri školjkah je problem, da vsak na koncu vidi, koliko si pojedel, saj prazne školjke vsak zlaga na svoj krožnik. Buzari dodajam enako vino, kot ga pijemo. Prosim, ne izbirajte za kuhanje kislic, vina, ki ga sicer ne bi pili, ker bo tudi jed temu primerna. Gremo naprej.
SUROVI ŠKAMPI PO JAPONSKO
Za drugo jed sem si zamislil »malo na surovo«, ampak vseeno s posebno marinado, ki ni običajna. Sojina omaka, sezamovo olje, sveži ingver, drobnjak, sveža bazilika, oljčno olje in peneča rebula. …
Več si lahko preberete v 210. št. revije Val navtika.
