Nikoli osvojena trdnjava

Pravijo, da je Saint Malo eno najprivlačnejših mest francoske severne pokrajine Bretanje. Umeščen na ustju reke Rance in na Smaragdni morski obali starodavne dežele pomorščakov danes bliskovito razvija svoj turizem. Kot tisočletno mesto – trdnjava in resnični dragulj – je navdihnilo premnoge avanturiste in slavne pisatelje, verjetno tudi prenekaterega obiskovalca. Zato nič nenavadnega, da je skozi čas “preraslo” svoje obzidje, daleč čez meje Francije. Pod obzidjem, ki me je spomnilo na “naš” Dubrovnik, je dolga peščena plaža, na kateri, ne glede na letni čas, mrgoli ljudi. V poletni sezoni so to kopalci v hladnem morju, jadralci na peščeni plaži, otroci, ki gradijo peščene gradove, očetje, ki spuščajo zmaje … V zimskem času pa je tukaj, ko to plima dopušča, polno sprehajalcev in “joggerjev”. Takšen je prvi turistični vtis o Saint Maloju, mestu s tisočletno zgodovino …

Beseda zgodovine

Zgodovina teh krajev sega daleč nazaj v obdobje Antike, ko so prve naselbine postavili Feničani, ljudstvo predvsem dobrih trgovcev, s področij današnjega Libanona, Sirije, Palestine in Izraela … Nato so se tukaj naselili izvrstni pomorščaki in vojaki s severa (današnja Velika Britanija in Irska), Gali in Kelti, imenovani Koriozolitejci (latinsko Coriosilitae = vojščak). Postavili so tudi svoje “glavno mesto” Corseul, ki je bilo sčasoma preimenovano v Aleth, danes pa je predmestje Saint Maloja – Saint Serven. Tod in naokrog so se prav tako “sprehodili” tudi Rimljani, mesto še bolj razvili v živahno trgovsko središče, v pomembno luko in postavili prve resnejše vojaške utrdbe. Streljaj od Aletha je iz morja kukal otoček, pravzaprav morska čer, prihodnje mesto Saint Malo …

Saint Malo in obzidje skozi čas

Mac`h Low, Maclou ali latinsko Maclovius, tudi Machutus, v starodavnem bretonskem jeziku pomeni: mac`h = znamenje, Luh pa svetloba, svetleče …

Okrog cerkvice je počasi rasla naselbina. Ko pa so semkaj iz Aletha preselili še cerkveno oblast, se je začel bliskovit razcvet mesta. V času vladavine Ane Bretonske je bilo mesto že pomembna in neosvojljiva utrdba, saj so bili Maloanci spretni trgovci ter izvrstni vojaki in pomorščaki. Glas o nepremagljivem mestu je spletel zgodbe o neprecenljivem bogastvu Maloancev. Kar je, razumljivo, pritegovalo osvajalce z juga (Špance in Portugalce) in s severa (Angleže in še bolj severne Holandce …). Prav zato so Maloanci od bretonske in francoske oblasti dobili dovoljenje, da lahko »gusarijo«. Napadali so vse, kar ni bilo francosko (angleške, holandske, španske … ladje) in plenili vse, kar je bilo vrednega … Ob tem pa so utrjevali svoje položaje, dograjevali obzidje okrog mesta, postavljeno že v srednjem veku, rasli so opazovalni stolpiči … Tudi iz povsem bizarnih pobud. Namreč, mesto je zaradi svoje slave, bogastva in strateškega položaja bilo pogostokrat “vložek” v igri oblasti – podajali so si ga kot zahvalo za storjene usluge, kakor se je zgodilo v stoletni vojni z Angleži, ko je kralj Charles VII. za pomoč v vojni bretonskemu vojvodi Jeanu V. podaril – nič manj in nič več – kar celotno mesto Saint Malo. Slednji je takoj kot dober poznavalec Maloancev in njihovih stremljenj po svobodi in neodvisnosti, da jim pokaže svojo premoč, postavil mogočni stolp, trdnjavo Grand Donjon (leta 1424). Naslednji stolp je zrasel iz enakih pobud, svojo moč je Maloancem želel pokazati tudi njegov naslednik, vojvoda François II., ki je v bližini postavil masivni srednjeveški stolp “Générale” …

Po stoletjih neodvisnosti je Bretanja s poroko Ane Bretonske in francoskega kralja Charlesa VIII. konec 15. stoletja dokončno pripojena Franciji. Za Maloance je združitev pomenila bolečo spremembo. Ne le, da je nova oblast zahtevala vedno več denarja. Poroko in združitev je obznanila s stolpom Quic-en-Groigne, čigar ime je pri Maloancih sprožilo velike proteste.

Malo po prevzemu oblasti kralja Henrija IV. leta 1589 pa je počilo, saj se Maloanci niso želeli prikloniti niti katoliškemu združenju niti kralju, ki so ga razglasili za “heretika”. Leta 1590 so se zaprli med svoje zidove in razglasili neodvisno republiko, ki je trajala cela štiri leta. Nastal je znameniti rek, ki še danes priča (velja) o osebnosti Bretoncev in predvsem Maloancev: “Niti Francozi niti Bretonci, mi smo Maloanci!” ali “Najprej in vedno sem Maloan (fr. Malouin), Breton – mogoče, Francoz  le, če ni možno drugače”.

Potem, ko je Henri IV. spremenil vero, obljubil darila v vrednosti 25 mio. liver in Maloancem obljubil svobodno trgovanje, obdržali pa so lahko tudi neodvisnost, so končno odprli vrata obzidja in se priključili francoski kroni.

Izjemen strateški položaj Saint Maloja je “kriv”, da je mesto, sicer nikoli dokončno zasvojeno, vseskozi trpelo osvajalske napade. Učinkovito obrambo mesta in s tem kraljevine Francije je uredil šele Vauban, genialni inženir, urbanist, vojaški arhitekt in strateg sončnega kralja Ludvika IV., dokončno podobo pa je obzidje dobilo šele v 18. stoletju, ko je Vaubanovo vizijo dokončal inženir Mazin.

Malce neverjetno, a obzidje je ponovno dobilo na veljavi tudi v drugi svetovni vojni in v rokah okupatorja. Nemci so po osvojeni Franciji na celotni obali Atlantika postavili “obrambni zid” – ostanki bunkerjev še danes pričajo o norosti človeka. Del tega obzidja je bil tudi Saint Malo (tudi Brest, Saint Nazaire).