Neizprosen boj za stopničke

Vrhunski šport je neizprosen, to je dejstvo, ki sem ga v zadnjih dveh letih morda nekoliko pozabil. Bilo je veliko odrekanj, a ne glede na to, so bila tekmovanja, ki sem se jih udeleževal, zaprtega tipa, le nekaj prijateljev, vsi pa smo bili predani prostemu potapljanju in željni novih spoznanj. Doseženi rezultati in novi rekordi so me spodbudili k razmisleku o ponovni udeležbi na svetovnem prvenstvu, ki je nekaj popolnoma drugega od prej omenjenih dogodkov. Tam sem zadnjič nastopil leta 2011 in se po velikem razočaranju odločil, da je bilo to moje zadnje tovrstno tekmovanje. Stres, rivalstvo in zahrbtnost nekako niso sovpadali z mojo filozofijo prostega potapljanja. Prav zato je bila odločitev o letošnjem nastopu težka, saj sem vedel, v kaj se podajam.
Svetovno prvenstvo je za vsakega nastopajočega poseben dogodek. Nekateri prisostvujejo le zaradi pridobivanja dragocenih izkušenj, spet drugi želijo s svojimi nastopi izboljšati najrazličnejše rekorde. V tej drugi skupini pa je tudi ozek krog športnikov, ki se brezkompromisno borijo za eno izmed treh najvišjih stopničk.
Lagal bi, če bi dejal, da moje športne sanje niso zaplavale na zmagovalni oder tako elitnega tekmovanja. Že v preteklih letih sem dosegel vse, kar je ljubiteljskemu apneistu na voljo. Ostal pa je nepotešen tekmovalni naboj, tisti, ki te žene v neusmiljen boj za medaljo.
V tem letu sta bila dva velika potapljaška dogodka – bazensko svetovno prvenstvo junija v Beogradu in prestižno globinsko, ki je potekalo septembra v Limassolu na Cipru. Povezave med njima skorajda ni, saj se kontrolirano bazensko okolje, kjer med seboj tekmujemo v preplavanih metrih in časih pod vodo, popolnoma razlikuje od nepredvidljivih morskih pogojev, kjer je edino merilo dosežena globina. …

Več si lahko preberete v novembrski, 204. št. revije Val navtika.