Negotov big game ribolov na Hrvaškem!?

Med športnimi ribiči čedalje bolj prevladuje mnenje, da se na Hrvaškem, ob spornih turističnih taksah v navtiki, popisih potnikov in koncesijah za sidranje v zalivih, nenavadne zakulisne igre dogajajo tudi ob dodeljevanju kvot ulova za športni ribolov. Prav posebej nezadovoljni pa so ob vsem tem big game ribiči.

Nezadovoljstvo izvira predvsem iz tega, kolikšno letno kvoto so hrvaške oblasti odmerile big game ribičem od skupne kvote dovoljenega ulova. Menijo namreč, da je od skupne kvote za ribolov na tune, ki letos znaša 393,5 ton, za rekreativen ribolov določena nerazumljivo nizka kvota 1,53 tone oziroma le borih 0,4 %. Ob tej omejitvi je seveda še kako zanimiv tudi podatek, koliko big game ribolov rekreativne in športne ribiče stane. Dnevna dovolilnica na Hrvaškem stane 18 evrov, mesečna pa 210 evrov, medtem ko letna dovolilnica na Hrvaškem ne obstaja. Na Hrvaškem je dovoljeno ujeti 1 tuno dnevno, ta pa mora tehtati najmanj 30 kg.

Pa si poglejmo, kako imajo to področje ribolova urejeno v zibelki big game ribolova, v ZDA in Italiji.

V ZDA je za leto 2010 določena letna skupna kvota 1.268 ton. V okviru te vsote lahko rekreativni ribiči ulovijo 225,4 ton, komercialni ribiči na trnek in ribiški čarter 538,9 ton,

lovci s harpunami pa 44 ton. Ribiči s plavajočimi mrežami lahko nalovijo 212 ton, z lebdečimi parangali (longline) pa 75 ton. V skupni vsoti je predvidena tudi rezervna kvota, ki znaša 170 ton. Rekreativni ribiči lahko ujamejo eno ribo na dan na plovilo, komercialni pa tri tune dnevno. Letno dovoljenje se kupi za plovilo, rekreativne oziroma športne ribiče pa stane 20 US$. Športni ribiči lahko torej samostojno od skupne kvote ulovijo 17,8 % ulova, če pa k temu prištejemo športni ribolov s čarterjem, pa ta znaša kar pa 60 % ulova.

V Italiji je za leto 2010 določena skupna kvota 1.937 ton, od tega je športnim ribičem namenjeno 128 ton, kar znaša 6,6 % in je 3-krat več kot leto poprej. V Italiji ni dovolilnic za posameznega ribiča, temveč je potrebno le registrirati barko za ribolov na tune, kar pa letno stane 14,62 evrov. Dovoljen je ulov ene tune na dan. Ob tem še to, da za navadni ribolov iz barke v Italiji ni potrebna nobena licenca.

Da big game ribiči hrvaškemu turizmu ne doprinašajo malo, potrjuje tudi analiza turistične skupnosti iz Jezer na Murterju, kjer je center big game ribolova na Jadranu. V letu 2008 so športni ribiči tamkaj ustvarili 5.700 prenočitev, povprečna poraba big game ribiča je na dan znašala 200 evrov, skupen prihodek pa je bil kar 1.164.000evrov.

Če primerjamo te podatke, lahko sklepamo, da so za big game ribiče na Hrvaškem vzpostavljena čudna pravila, po katerih morajo za skorajda smešen ulov plačevati precej visoke stroške ali recimo na kratko, pravila v maniri »za malo muzike – veliko denarja«.

Da bi dobili čim bolj jasno sliko tovrstnega pristopa hrvaških oblasti do zapostavljenih big game ribičev, smo za mnenje povprašali še tri kompetentne big game ribiče.

Dr. Robert Lipovec, slovenski certificiran IGFA kapitan (International game fishing association – Mednarodna zveza za športni ribolov):

»Menim, da je na Hrvaškem športnim ribičem dodeljena sramotno nizka kvota, kar je posledica močnega lobija profesionalnih ribičev, ki jih zanima le lasten zaslužek. Hrvaška do sedaj še ni prepoznala turističnega potenciala te panoge. Vsekakor in očitno ni nobene komunikacije med ministrstvom za kmetijstvo in ministrstvom za turizem. Big game ribolov je namreč elitna in zelo donosna veja turizma, ki so jo v številnih državah kot tako že prepoznali in ji namenjajo veliko pozornosti. Hrvaška ima prednost, ker je sredi Evrope, lahko se pripelješ z lastnim avtomobilom, je varna, cenovno relativno ugodna, ribolov tun pa je lahko tam vrhunski.

Zaradi zanemarljive kvote, namenjene rekreativcem, vedno bolj obstaja negotovost in nevarnost, da bo ribolov zaprt že na začetku sezone in bodo turisti ribiči prišli na hrvaško morje zaman.

Za zdaj v hrvaški politiki ni videti do športnih ribičev nobenih pozitivnih premikov. Sam se z ribolovom tun ukvarjam 12 let in sem bil zraven od vseh začetkov tega ribolova na Hrvaškem. Kot srčni kirurg vsak svoj prosti trenutek izkoristim za pot na otok Murter in v Jezera, kjer imam barko. Z ribolovom sem navdušil veliko število Slovencev, ki danes redno obiskujejo Jezera in druge obalne kraje. Ti so investirali velika sredstva v nabavo opreme in plovil. Ocenjujem, da je v Sloveniji okoli 30 ekip, ki se redno ukvarjajo z ribolovom tun in imajo svoja plovila, še mnogo več pa jih hodi na ribolov občasno s čarterji. Nekateri so nad hrvaškimi predpisi že obupali in so se preselili na druge lokacije v Sredozemlju, ki so bolj prijazne do ribičev.

Kot ribiči, hkrati pa tudi navtiki, smo pred leti že pristali na omejevanje svobodne izbire potnikov na naših barkah, toleriramo pogoste policijske kontrole, zaračunavanje sidranja po zalivih in obračunavanja različnih turističnih in drugih taks, ne moremo pa pristati na takšno nepošteno omejitev ribolova tun, saj je le-ta naš glavni razlog obiskovanja hrvaške obale.«

Dieter Haselhorst, predstavnik IGFA za Nemčijo:

»V Nemčiji je več kot 10.000 aktivnih ribičev, ki se ukvarjajo z big game ribolovom in potujejo po svetu na ribolovne destinacije. Okoli 100 jih prihaja v Jezera vsako leto lovit modroplavute tune, vendar jih veliko več lovi v Italiji. To je posledica negotovosti, kajti z 1,5 tone ribolovne kvote tun, namenjenih športnim ribičem, obstaja velika verjetnost, da bo ribolov tun zaprt že ob začetku ribolovne sezone. Italija je spoznala pomen te elitne veje turizma in je športnim ribičem namenila kvoto več kot 120 ton modroplavutih tun. Hrvaška ima potencial postati ena najboljših destinacij za ribolov tun in vodilna evropska destinacija, vendar me je močno strah, da se ob sedanjem odnosu do tega športa to ne bo zgodilo. V Jezerih imam ribiško jahto že več kot 14 let in sedaj razmišljam o premiku na drugo lokacijo.«

Georg Blaenich – Đuro, oče big game ribolova na Hrvaškem in nekdanji predstavnik IGFA za Hrvaško:

»Hrvaška ima enkratno priložnost razviti to elitno vejo turizma. Za razliko od golf igrišč tu ni potrebne nobene investicije in posegov v okolje, vse potrebno že obstaja. Pristojni bi morali spoznati potencial Hrvaške za turistični ribolov in sprejeti ustrezna pravila. Gospod državni tajnik, ki je zadolžen za ribolov, je profesionalni ribič in za turizem ne kaže nobenega razumevanja. Letos bo prodano v Jezerih rekreativnih dovoljenj za 4.000 dni big game ribolova, v preostalem delu Hrvaške pa vsaj še za 2.000 dni, kar pomeni ob letni kvoti 1,5 tone, da lahko vsak turist dnevno ujame v povprečju 25 dekagramov tune. Najmanjša mera za tuno pa je 30 kg. Letos opažamo povečan interes turistov za ribolov, pojavili so se tudi številni ruski ribiči. Država bi morala spoznati, da ji kilogram tunine, ujet na športni način, prinaša bistveno večji dohodek, kot ga dobijo od profesionalnih ribičev. Svoj glas bo pri tem moralo dati tudi ministrstvo za turizem. Menim, da bi bila pametna poteza države, če bi v nekaterih področjih popolnoma prepovedala komercialni ribolov in dovolila le rekreativnega. Za mednarodno tekmovanje v Jezerih imamo rezervirano kvoto 850 kg, kar najverjetneje pomeni, da bo treba sredi tekmovanja spremeniti pravila in loviti po principu ujemi in spusti. Vsako leto sodeluje kakšnih 60 ekip, lovi se tri dni, kvota pa bo najverjetneje zadostovala le za prvi dan.«