Na zmajevem otoku

“Run mister, run!” sem zaslišal za svojim hrbtom. Z eno nogo sem klečal na peščenih tleh, na drugi sem si opiral roko, ki je držala teleobjektiv in skušal iz čim nižje točke fotografirati. Uleči na tla si nisem upal, kajti tako morda ne bi imel dovolj časa za bežanje. Z levim očesom sem mižal, z desnim pa motril skozi iskalo in fotografiral zmaja, ki se mi je vztrajno približeval. Ko sem zaslišal klice fanta, ki me je s čolnom pripeljal na plažo, sem odprl levo oko in v hipu spoznal, da 200-milimetrski teleobjektiv sploh ni tako močan in da je zmaj samo še nekaj metrov oddaljen. Takoj sem skočil pokonci in stekel k čolnu. Zmaj mi je vztrajno, toda k sreči počasi sledil. S fotografiranjem sem nadaljeval iz čolna, drugi fant, ki je stal na čolnu, pa je z dolgo rogovilo odganjal trimetrskega kuščarja, da se ne bi preveč približal. Morska voda ga ni čisto nič motila in verjetno bi bil sposoben zlesti celo na čoln.

Komaj deset minut nazaj, ko smo se s čolnom približevali plaži s kuščarji, so se mi po glavi podile povsem druge skrbi: ali bodo zaradi naše prisotnosti pobegnili v gozd? Sedaj, ko sem se z njimi srečal iz oči v oči, sem spoznal, da je bila ta bojazen popolnoma odveč! Zbežal sem jaz, ne oni …

Komodoški varan je največji kuščar na svetu. Samec lahko zraste preko treh metrov in tehta čez sto kilogramov. Živi izključno na dveh majhnih indonezijskih otokih – Komodu in Rinji. “Majhen” indonezijski otok pomeni, da je velik za nekaj hrvaških Krkov. Njihova populacija šteje okoli tri tisoč primerkov. Vrsta sicer ni ogrožena, je pa strogo zaščitena. Po načinu prehranjevanja je mrhovinar, vendar zna poskrbeti, da ima na zalogi vedno dovolj sveže mrhovine. Njegov ugriz je izredno infektiven. Iz gobca se mu pogosto cedita dve štreni goste sline, polne smrtonosnih bakterij. Kuščarju je potrebno svojo žrtev samo malo ugrizniti in počakati, da čas opravi svoje. Po približno dveh tednih ranjena žival zaradi infekcije pogine in varanska pojedina se lahko začne. Glede na to, da sem na tej isti plaži večkrat videl jelene, divje svinje in opice, varanom verjetno ne preti lakota. Prav jeleni so njihov glavni plen, na katere razmeroma počasni kuščarji prežijo skriti v zasedah v visoki travi.

Zaradi svojega ugriza je varan nevaren tudi za človeka. Kljub temu, da se Komodo nahaja v neposredni bližini velikega Floresa, je šele na dve uri leta oddaljenem Baliju bolnišnica, ki je usposobljena pozdraviti ugriznjenega človeka. Ranjenega človeka včasih ne uspejo pravočasno transportirati do Balija, zato vsakih nekaj let zabeležijo tudi kakšno smrtno nesrečo s tem kuščarjem.

Obisk varanov seveda ni bil glavni razlog mojega obiska tega kotička sveta. Slikanje teh kuščarjev je bilo le mašilo med potopi, ki so bili prvi vzrok za moj prihod v narodni park Komodo. To potovanje mi je še zlasti ostalo v spominu po srečnem naključju, ki se mi verjetno ne bo nikoli več pripetilo, vsaj v takšni meri ne. Na Komodo sem priplul iz Labuhan Baja na Floresu s sedemintridesetmetrsko potapljaško barko Sea Safari III, s katero je upravljalo osemnajst članov posadke. Med gosti pa sta bila poleg mene samo še dva Američana, Cathy in Allen, zakonski par iz New Yorka. Ker sta bila Američana bolj slaba potapljača in sta izpustila skoraj polovico potopov, sem včasih imel občutek, kot da je vsa barka na razpolago samo zame!

Posadko so, razen enega dekleta in starejšega kapitana, sestavljali sami mladeniči. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati že pregovorne indonezijske prijaznosti in gostoljubnosti, ki sem je bil na vsakem koraku deležen s strani posadke. Posebej pa bi moral omeniti kapitana, kajti tako simpatičnega človeka nisem na svojih potovanjih še nikoli srečal na poveljniškem mostičku. Kapitani so bili skoraj vedno rezervirani in so nekako od daleč in vzvišeno opazovali dogajanje na svojih barkah. Zelo redko so se družili z gosti in celo z drugimi člani posadke ne. Naš kapitan pa je bila ena sama nasmejana prijaznost. Vedno je bilo komur koli pripravljen priskočiti na pomoč in nikoli mu ni bilo pod čast z metlo se sprehoditi po palubi. Ker je bil veliko starejši od vseh preostalih članov posadke je kar malo spominjal na njihovega očeta. Tudi med posadko je bil zelo priljubljen in večkrat je z njimi zaigral partijo kart ali kakšno drugo družabno igrico.