Na Wallaceovi črti

Na svojem popotovanju po Indoneziji sem deželo vsak dan doživljala na nov način. Kulturno in geografsko raznolika pokrajina obiskovalca nikoli ne pusti zdolgočasenega. In prav ta pestrost me je navdihovala ves čas mojega potepanja, dokler nisem prišla na otok Lombok in sosednji Gili Meno, od koder nikakor nisem mogla oditi.

Otočje, ki mu ni videti konca

Indonezija je otočje, ki se razteza vzdolž ekvatorja vse od jugovzhodne Azije na zahodu, do Avstralije na vzhodu. Arhipelag sestavlja nič manj kot 17.500 otokov, od katerih je okoli 6.000 naseljenih. Je četrta največja država sveta in največja od vseh muslimanskih držav. Otočje leži na mejah pacifiških, evrazijskih in avstralskih tektonskih plošč in je zato posejano z mnogimi ognjeniki, od katerih je vsaj 150 še vedno aktivnih. Zaradi premikov tektonskih plošč državo na dnevni ravni stresajo potresni sunki različnih jakosti.

80.000 kilometrov obale, ki jo obdaja tropsko morje, botruje dejstvu, da je Indonezija eden biotsko najbolj raznolikih predelov sveta, kjer se srečujejo različni ekosistemi, od peščenih plaž, mangrov, do koralnih grebenov in drugih manjših otoških ekosistemov.

Uročeni otok

Majhni otočki se v indonezijskem jeziku imenujejo gili. In trije pravljični giliji, ki ležijo severozahodno od otoka Lombok, Gili Air, Gili Meno in Gili Trawangan, nudijo za vsakogar nekaj. Trawangan, ki je najdlje od Lomboka, je zaradi čedalje bolj priljubljenih zabav na peščenih plažah dobil vzdevek »Party island«. Meno, na sredini, je najmanjši in je znan po svojih čudovitih peščenih plažah in umirjenem ritmu življenja. Air, ki je le lučaj stran od Lomboka, pa nudi obojega po malem. Sama sem se ustalila na najmirnejšem, Menu. Otok ima le 300 prebivalcev in počutila sem se kot da sem postala del velike družine. Takoj ob prihodu sta mi Abi in Raji, domačina, ki se preživljata z izdelovanjem nakita, povedala, da je otok uročen in da ga obiskovalec težko zapusti. Kot izkušena popotnica se nisem dala zmesti in sem jima zagotovila, da bom čez dan ali dva zapustila otok in se podala novim dogodivščinam naproti. A čez teden dni, ko sem lovila zadnjo ladjo za Bali in se s težkim srcem poslavljala od otoka, sem se ponovno spomnila njunih besed.

Vsi trije otočki so izredno majhni. Z zmerno hojo jih obhodiš v slabih dveh urah, po peščeni plaži, v senci palmovih dreves. Okolica teh otočkov pa ponuja sijajne priložnosti ljubiteljem podvodnega življenja. Tu je moč srečati želve in morske pse različnih vrst, veliko je malih ribic raznoraznih barv in velikosti, morskih konjičkov, rakov, školjk in nepogrešljivih koral. Ob polni luni se sem zgrinjajo jate pisanih rib in veliko število mant, ki se prehranjujejo v teh bogatih vodah. In ker me narava vedno sproti navdušuje, sem pod morsko gladino preživela več časa, kot sem prvotno načrtovala.

Wallaceova črta

Podvodno življenje v okolici teh otokov je resnično pestro in razlog za to je, da ležijo na tako imenovani Wallaceovi črti. Wallaceova črta je meja, ki ločuje ekološka območja Azije in Avstralije. Na zahodu te linije lahko najdemo organizme, ki so sorodni azijskim vrstam, na vzhodu pa je prisotna mešanica vrst azijskega in avstralskega izvora. Wallaceova črta je dobila ime po britanskem naravoslovcu, geografu, antropologu in biologu, Alfredu Russllu Wallaceu, ki je v biogeografskih vrstah znan predvsem kot Darwinov sodobnik, ki je istočasno z Darwinom razvijal idejo o naravnem izboru vrst in ki velja za enega največjih poznavalcev geografske razširjenosti organizmov v 19. stoletju. Wallaceova črta teče skozi Indonezijo, med Borneom in Sulavesijem, ter po Lomboški ožini, med Lombokom na vzhodu in Balijem na zahodu. Wallace je prvi opazil razlike v favni med temi otoki, saj na otokih zahodnega področja, kamor sodijo Sumatra, Java, Bali in Borneo, živijo živalske vrste značilne za vzhodno Azijo, kot so veliki sesalci, sloni, tigri, nosorogi in človeku podobne opice, medtem ko na vzhodni strani, kjer ležita Avstralija in Nova Gvineja, živijo nekateri vrečarji, ptiči tekači in sladkovodne ribe, ki ne naseljujejo zahodnih področij. Zanimivo je, da na zahodnem delu živi precej več mesojedih živali, kot na vzhodnem. Wallace je predvideval, da so se med ledenimi dobami, ko je bila gladina morja nižja, kot sicer, živali lahko selile s celinskega dela Azije na otoke, vse do Balija. A tam jih je ustavila globoka Lomboška ožina in zato med otoki tega predela obstaja velikanska raznolikost živalskih vrst, ki so v veliki večini endemične vrste. Prav zato je to področje znano kot mesto ene največjih biotskih raznolikosti na svetu, tako na kopnem kot tudi v morju.

V rastlinstvu teh predelov ni tako velike raznolikosti, a vseeno lahko opazimo prehod od prevladujočih vrst azijskega deževnega gozda k rastlinam, značilnim za manj deževna področja, kot sta evkaliptus in akacija.

Dolga leta so lokalni ribiči tu lovili s pomočjo bomb in razstreljevali koralne grebene do globin 18 in več metrov, ter pobirali mrtve ribe in druge prebivalce morja, ki so priplavali na površino. Danes koralni grebeni počasi okrevajo od tega razdejanja, predvsem s pomočjo mednarodnih organizacij. Pred vsakim potapljaškim centrom so, na primer, postavili tako imenovane bioskale – ogrodje, ki se oblikuje z elektroakumulacijo mineralov, ki razpadajo v morski vodi. Tako nastanejo strukture, podobne cementu, ki postajajo novi podvodni ekosistemi in na katerih rastejo nove korale, ostrige in druge školjke. Na njih si svoj dom najdejo tudi jastogi, raki in različne vrste rib. Te strukture nastajajo tako, da nizek električni tok teče skozi elektrode, postavljene v vodo. Bioskale niso omejene v svoji rasti in se zato širijo vse, dokler skoznje teče električni tok. Korale na njih rastejo do petkrat hitreje kot na naravnih površinah, kar omogoča preživetje mnogih živalskih in rastlinskih vrst in hitro obnovo koralnih grebenov.