Na vesla preko Atlantika

Štiričlanska slovensko-angleška odprava je 12. januarja 2012 krenila v 8,8-metrskem čolnu na vesla s Kanarskih otokov proti 4.700 km oddaljenemu Barbadosu.

Tomaž Bukovec, Nedeljski dnevnik

12. januarja 2012 se je angleško slovenska ekipa štirih veslačev v osemmetrskem čolnu uprla v vesla in zaveslala proti odprtemu morju. Vodja odprave Slovenec Marin Medak, Angleža Simon Osborne in Alastair Humhreys ter Irec Stephen Bowens. Izkušeni veslači in avanturisti, vendar vsi v glavnem le z izkušnjami iz kajakaškega sveta, so se odločili, da preveslajo Atlantik. Povsem preprosto. Štartali so na kanarskem otoku Gran Canaria v Puertu de Mogan in sedaj `veselo` veslajo do 4.700 km oddaljenega Barbadosa. Najprej bodo šli južno do severnih Kapverdskih otokov in tam skušali uloviti čim bolj konstantne pasatne vetrove, ki jim bodo pomagali proti Barbadosu na drugi strani oceana. S skoraj tono in pol težkim čolnom je nemogoče veslati proti valovom in vetru. Počasi, po dva in dva, se bodo menjali na vsake dve uri, ob idealnih pogojih pa bodo dosegli hitrost od 4 do 5 km/h ali 3 vozle. In tako, kot načrtujejo, naj bi po 45 do 60 dni zagledali obalo.

Ekipa

Zgodba celotne odprave je zanimiva, vse skupaj pa se je rodilo v glavi Marina Medaka, ki ga številni poznajo zaradi njegovih morskih kajakaških podvigov. 24-letni Marin Medak je že vse življenje povezan z morjem, ljubezen do morskih širin mu je privzgojil oče, po rodu iz Splita. Imeli so jadrnico elan 33, dolga leta pa so počitnice preživeli ob jadranski obali, `bazično luko` pa so imeli v Telaščici na Dugem otoku. Marin je leta 2008 prišel na idejo, da bo preveslal Atlantik in se je odpravil v šolo veslanja kajaka, začel na valovih Ljubljanice, se potem odpravil sam z Malega Lošinja do Dubrovnika in nazaj do Zadra, leto dni pozneje pa je kar s kajakom `odhitel` na absolventski izlet v Grčijo. Drugi z letalom, on s čolnom od Savudrije do Zakintosa, že pred tem pa je navezal stik s Simonom Osbornom, s katerim sta potem preveslala morje ob obali Južne Koreje. Pri Medaku gre namreč vse dokaj preprosto in je Osbornu preprosto poslal elektronsko pošto, če ga zanima veslanje z njim ob Koreji. Anglež Simon Osborne je eden najbolj priznanih učiteljev veslanja z morskim kajakom na svetu. Vodi kajakaško šolo v Cornwallu in večino leta preživi na vodi. Leta 2002 je s kajakom preveslal celotno obalo Velike Britanije in je še danes najmlajši človek (22 let), ki mu je to uspelo. Dve leti pozneje je s kajakom preveslal celotno obalo Irske. Leta 2007 je zaradi prenevarnih okoliščin po 5.500 kilometrih prekinil kajakaško odpravo okoli Madagaskarja. Marca 2011 pa sta potem z Marinom kot prva preveslala obalo Južne Koreje, s tem, da sta pred tem veslala skupaj en sam vikend.

Marin Medak je najprej načrtoval slovensko ekipo, pa ni dobil posadke in se je tako odločil za mednarodno oziroma slovensko-angleško ekipo. Tako sta se ekipi pridružila Simon Osborne in Buster Brown, katerega je pozneje zamenjal Alastair Humphreys. Alastair je 35-letni profesionalni britanski avanturist, pisatelj in bloger. Več kot štiri leta je kolesaril okoli sveta in prevozil 74.000 kilometrov, obiskal 60 držav in 5 celin. Pred kratkim je pešačil po južni Indiji, pretekel 6 maratonov v Sahari, prečil Islandijo in sodeloval v polarni odpravi blizu severnega magnetnega pola. Kot zadnji se je ekipi pridružil še četrti član, Stephen Bowens, ki je predavatelj za vede o pomorskih športih na Falmouth Marine School (Cornwall College), kjer poučuje tudi prihodnje inštruktorje deskanja in si je vzel leto dni neplačanega dopusta.

Barka Tušmobil

Do sedaj je Atlantik preveslalo že 329 posadk in od tega je bilo uspešnih približno dve tretjini. Slovenci do sedaj še nismo veslali čez Atlantik in tako je Medak prvi. Marin je poseben čoln, ki že ima transatlantske izkušnje, najprej pripeljal v Slovenijo, kjer so opravili del priprav na morju in na suhem, ga prebarvali in nato konec novembra odpeljali na Kanarske otoke.

Barka Tušmobil je 8,8 metrov dolga in 1,8 metra široka, pred petimi leti pa so z njo prečile Atlantik s Kanarskih otokov do Antigve štiri ženske. Plovilo je narejeno za severni Atlantik in je nekoliko predimenzionirano za pogoje, ki jih pričakuje Medakova ekipe. Spredaj in zadaj so vodotesne kabine. V primeru slabega vremena in prevelikih valov spustijo viharno sidro, se zaprejo v kabine in čakajo. V sredini čolna je prostor za veslanje. Hkrati veslata dva veslača, sistem veslanja je 2 x 2 s sistemom sank, kot so poznani v čolnih za mirne vode. Za veslanje tako uporabljajo silo celega telesa, prvi veslač (na krmi) pa skrbi tudi za krmilo, ki ga upravlja preko nog. Vse skupaj je dokaj nizko, tako da veslače moči morje, nimajo zaščite pred soncem, kajti senčnik bi se lahko smatralo kot pomožno jadro.

Hrano imajo pakirano v dnevnih obrokih od 7.000 do 8. 000 kalorij dnevno na osebo. V glavnem je dehidrirana, rok trajanja pa je dolg in ne vsebuje konzervansov. Imajo tudi Bioboom slovensko hrano, ki so jo pred kratkim začeli proizvajati v podjetju Hrib, d. o. o. Najpomembnejši element na barki pa je razsoljevalnik. Imajo gavkabini in mora biti povsem na suhem, imajo najboljšega, ki ga je mogoče dobiti ta hip in je poleg tega zelo učinkovit. Deluje na električno energijo, ki jo pridobivajo s pomočjo sončnih celic. Poleg tega pa imajo še rezervni ročni desalinizator. Z glavnim razsoljevalnikom, ki dela pod pritiskom 12 atmosfer, lahko pridobijo 30 litrov sladke vode na uro, z ročnim pa na uro črpanja 4,5 litra. Razsoljevalnik deluje na elektriko iz sončnih celic, s katerimi skrbijo tudi za nočno razsvetljavo barke. Sanitarije pomenijo z zaveso zastrt kot pred veslačema, uporabljajo pa preprosto vedro. Največ težav so pred začetkom poti pričakovali zaradi žuljev, kajti nihče izmed njih nima, če tako rečemo, utrjene veslaške zadnjice, saj so do sedaj veslali le v morskih in divjevodaških kajakih. Plovilo je opremljeno z radarskim reflektorjem in AIS sistemom (avtomatski identifikacijski sistem), problem pa je v tem, da mora na ladji, ki pluje v njihovi smeri, nekdo paziti na vse inštrumente, kar ni vedno običaj. Zato se bodo pač morali toliko bolj zanašati sami nase. V primeru prevračanja naj ne bi imeli večjih težav, saj so kabine vodotesne, oba veslača pa sta med veslanjem privezana, s tem, da pred začetkom veslanja niso pričakovali slabega vremena.

Sanje postajajo resničnost

In potem so po nekaj dnevih čakanja na specialne reševalne jopiče, ki so jih iz angleške tovarne prepozno poslali, vendarle odrinili. V četrtek, 12. januarja 2012 zjutraj. Sanje so postale resničnost, zgodba se je začela, težave pa tudi. In tako Marin piše:

„Po natanko desetih minutah, ko nas iz marine niso več videli, smo se že srečali s prvo težavo, saj je počilo plastično držalo za veslo. Na srečo smo ga popravili v četrt ure in nadaljevali proti zahodu.

Z vremenom na začetku res nismo imeli sreče. Naš meteorolog Jure Jerman nam je pred začetkom podrobno predstavil vremensko sliko na Atlantiku, razmere, s katerimi pa smo se srečali, pa so nas presenetile. Namesto ustaljenih pasatov je zapihal vzhodni veter, poln prašnih delcev iz bližnje Afrike, ki je prinesel tudi valove. Občutek, ko si na morju sam v majhni veslaški barki, ko veslaš in zagledaš za seboj visok zid vode, je neverjeten. Kar nekajkrat se je zgodilo, da smo barko zadnji trenutek obrnili pravokotno na val, da se je zlomil nad zadnjo kabino in nas ni ujel z boka, čemur bi skoraj zagotovo sledilo prevračanje. Ko se takšen val zlomi nad barko, grozljivo zabobni, tiste, ki so v kabini, prebudi, veslača pa se kot nora držita za barko, da ju voda ne bi odnesla iz sedeža. Seveda smo privezani, a kljub temu je občutek strašljiv.“

V takšnih razmerah so preživeli prva dva dneva, vsi, razen Alastairja, pa so dobili morsko bolezen, začele so se pojavljati bolečine na zadnji plati. Tretje jutro pa se je veter umiril in življenje je začelo teči drugače. Pa vendar. Barbados je še daleč, pasti Atlantika pa so številne …

(Njihovo pot lahko spremljate tudi na spletnem naslovu transatlantik.si.)