Na dveh kolesih po Balkanu – 2. del: Črna gora

Začetek septembra preteklega leta je, ko sediva na motorju in potujeva po Balkanu. Nikoli prej ga nisva imela in razmišljala o njem – o potovalnem motorju. Je spontan otrok korone in povzročitelj sivih las moje mame, ki ne more razumeti, da sta si njena hči in zet v poznih štiridesetih, potem, ko sta dolga leta v svojih prostih dneh potovala z njenimi vnuki po nekih čudnih državah, za katere nikoli prej niso slišale ne ona ne njene prijateljice, omislila to nevarno stvar. Še dan pred odhodom na najino prvo motoristično odisejado upajoče vpraša: »Saj gresta z avtom, ne?«
»Ne,« odgovorim, »z avtom na to pot ne bi šla nikoli.« Že stotič ji razloživa, da midva nisva motoristični kamikazi, ki s svetlobno hitrostjo brzita po avtocestah. Slednjim se strogo izogibava. Ne zgolj zaradi varnosti, tudi zato, ker je za naju sama pot pomembnejša od cilja. Takrat pozabiš na vse; tvoj um in telo se zlijeta s pokrajino, ki počasi drsi mimo. Lebdiš nekje nad tlemi kot ptica. Si sam s sabo. Čutiš, kako diha svet okoli tebe. Vate se preliva energija okolice. Neprecenljiva oaza miru v kaosu, v katerega nas je pahnil zlovešči virus…

Več si lahko preberete v reviji Val navtika, izdaja marec-april.