Murter – Dugi otok – Murter

Lani jeseni smo v uredništvu sklenili, da se za teden dni podamo v Jadran. Odločili smo se, da si za izhodiščno točko izberemo marino v Murtru. Naš namen je bil obpluti Dugi otok in nato obiskati Kornate, kar smo nekoč že storili, vendar v nasprotnem vrstnem redu. Za razliko od tedaj, ko smo pluli poleti, se je tokrat jesen prevešala v zimo.

Posadko sva tokrat sestavljala le dva, pod ta članek podpisani in moj prijatelj, kajti zaradi bolezni sta preostala člana posadke morala ostati doma. Pred nama je bila le ena naloga; ugotoviti, kaj si v tednu dni lahko ogledava na načrtovani poti in kako natančna sva lahko pri spoznavanju krajev. To se pravi, koliko časa imava za oglede na posameznih postankih, za pogovore z domačini, za zbiranje informacij in fotografiranje. Naloga se je zdela lahka, tudi zato, ker je bil pred nama del Jadrana, ki smo ga prepluli večkrat, ampak od tedaj so minila že tri ali štiri leta.

Ko sva se izmotala iz murterskega akvatorija, sva najino, pri čarterskem podjetju Jarušica izposojeno jadrnico elan 333 usmerila proti južnemu rtu otoka Kornat oziroma prelivu med rtom in otočkom V. Smokvica. Glede na letni čas ni bilo pričakovati velikega obiska krajev, ki so poleti med najbolj obiskanimi v Jadranu. Kljub temu nisva bila sama, saj sva občasno srečevala jadrnice, ki so plule v isti smeri. Čeprav najina načrtovana pot, izražena v miljah, ni bila dolga, sva morala računati, da je dan kratek.

Z vremenom sva imela srečo, kajti severozahodnik je bil prav močan za polna jadra elanke 333, ki je sicer imela kar nekaj let čarterske plovbe za seboj, a je bila v zelo dobrem stanju. S šestimi vozli sva se torej bližala rtu in si na zemljevidu ogledovala otočke, ob katerih sva mislila pluti. V ogled so se ponujali otočki Kurba, Škuj ter Kameni in Ravni Žakan, ki sva ga poznala po dobri restavraciji. Njena ponudba tokrat sicer ni bila v najinem programu, a mimo sva pozneje le odjadrala.

Čeprav realno nisva pričakovala živahnega življenja, sva morala računati, da je bil vikend in da je bilo vreme zelo lepo, sončno in razmeroma toplo in da ga bodo domačini izkoristili za pobiranje oliv. Bilj je pravi čas za ta opravila, o čemer sva se prepričala že v Murtru, ko sva opazovala z vrečami natovorjene ribiške barke Murterinov.

Ko sva se približala prelivu in so postale oblike Kornata izrazitejše, sva lahko začela občudovati naravo in se vživljala v ta odmaknjeni svet. Dve uri proč od urbanih znakov civilizacije sva vstopala v svet neokrnjene narave, ki se na Kornatih zdi še bolj samotna in nedotaknjena, saj je celo vegetacija večinoma pičla, človeških sledov pa v obliki naselij malo. Na človeško prisotnost so naju še najbolj opozarjali kamniti zidovi, s katerimi so prepreženi otoki, vsaj večji med njimi. Takšne zidove poznamo tudi pri nas na Krasu, zidava je podobna; kamni so smiselno naloženi eden na drugega, vmes zijajo majhne luknje, da je zid, če ga pogledamo tako, da je za njim svetloba, videti kot čipka. Tudi namen gradnje je isti. S takšnimi zidovi so ljudje omejevali svojo posest, hkrati pa so teren (njivo ali pogosteje pašnik, včasih nasad oljk) očistili kamenja.

Zdaj sva že v otočju in ker bova počasi napredovala proti severu – severozahodu, nama veter ne omogoča premočrtne plovbe, morala bova voziti cik-cak in si tako podaljšati pot. A ne bo hudega, kajti časa imava dovolj, na ta način pa bova videla tudi tiste otoke, ki ležijo zahodno od otoka Kornat, ki je naravni mejnik otočja na vzhodu. V praksi je to pomenilo, da sva z levimi uzdami jadrala tako blizu otoka, kot se je dalo, nato pa obrnila in z desnimi uzdami jadrala proti severozahodu.

Prvi kraj, vreden ustavljanja, je bil Opat, varen zaliv na samem koncu Kornata. Nisva se ustavila tam, čeprav je nekaj plovil pred pomolom kazalo na to, da kraj še ni povsem zamrl in da je celo restavracija obratovala. Ker sva imela druge prehranjevalne načrte, sva obrnila proti zahodu in se hitro bližala Ravnemu Žaknu, nato pa mimo njega in otočka Lunga proti Prišnjaku. Zdaj sva bila tako zahodno, kot je bilo možno, in spet sva zamenjala uzde in se usmerila proti Kornatu. Ta del njegove obale je dokaj nerazčlenjen, prvi deloma »uporaben« zalivček pa je Ropotnica. Bolj zanimivi so otočki nasproti, predvsem Lavsa in Piškera. Lavsa premore za sidranje zelo primeren zaliv, dobro zaščiten pred vetrovi, tam je ob njegovem blatnem dnu tudi dobra gostilnica. Zaradi ugodne oblike je bil zaliv naseljen že davno, o čemer pričajo arheološki ostanki. Bil je tudi rodoviten, veliko polje so si domačini razdelili »na križ«, kar je v praksi pomenilo, da je vsakdo dobil nekaj dobre in nekaj slabe zemlje.

Piškera je sodobnim navtikom še najbolj znana, predvsem zaradi marine, ki je edina v Kornatih, če odmislimo tisto na Žutu. Tudi tam se nisva ustavljala, kajti najino zanimanje je bilo usmerjeno v Vruje, kjer sva nameravala prenočiti. Dan je bil sicer še visok, sonce je še vedno imelo svojo moč, a sva vedela, da bo po četrti uri hitro konec veselja. Vruje sva si izbrala zato, ker nama je bil kraj všeč, bila pa sva tudi nekako na pol poti po otočju.

Vruje so največji kraj na otoku, tam sem bil večkrat gost Željka Jerata, ki je eden tistih prizadevnih turističnih delavcev, ki je navtiko združil s spoznavanjem krajev, kjer najemniki plovil potujejo. V njegovi režiji smo obirali oljke, polagali mreže za ribe, lovili lignje in spoznavali otočje in njegovo zgodovino, in sicer s pomočjo Vladimirja Skračića, ki je tudi avtor lepe in poučne knjige Kornati s krme gajete.

V Vrujah je bilo kar živahno, polno Murterinov in kar nekaj gostov iz jadrnic, privezanih ob obali oziroma na sidro. Najin prihod so opazili domači gostinci in na pomolu naju je že čakal fantič s privezno vrvjo v rokah. Izkoristila sva lepo vreme in se povzpela na bližnji vrh, uživala v razgledu po otočju in se v mraku vrnila v vasico. In kar takoj v gostilnico Ante na ribjo večerjo. Dobro, a ne zelo poceni! Pa še nekaj; kraj je ime dobil po vruljah, podvodnih izvirih sladke vode.