Morski slikar

Morje, večna ljubezen in navdih pesnikov, slikarjev, mornarjev, »vikendašev-jahtašev« in (nas) »navadnih smrtnikov«. Nekateri ga ob različnih urah dneva fotografirajo, snemajo, drugi ga slikajo z vsemi likovnimi tehnikami …

In tretji? Mi obiskujemo razstave in ob pogledu na slikarjeva platna podoživljamo svoje (ali njegove) spomine na neskončno modrino.

Kot je bila tale, ki sem jo obiskala v Muzeju mornarice v Toulonu, ena številnih, ki so se odvile in so še na ogled širom po Franciji. Lani je namreč bila 20. obletnica smrti in 111. obletnica rojstva priznanega slikarja Charlesa Lapicqueja, ki so jo, v spomin na slikarja, ki je globoko zaznamoval francosko moderno umetnost, obeležili z različnimi prireditvami.

Charles Lapicque (1898-1988)

A minilo je kar nekaj desetletij, da so Lapicquejevo likovno ustvarjalnost, ki je bila predolgo pozabljena, končno uvrstili med dela velikanov umetnosti. Rojen leta 1898 v mestu Theizé v predelu Rhone, je vsako poletje počitnikoval na obali Bretanje, ki je obeležila njegov spomin. Poročen s hčerko dobitnika Nobelove nagrade za fiziko je bil Charles Lapicque istočasno veliki znanstvenik in umetnik, čigar delo je zaznamovalo ustvarjalnost ne le umetnikov njegove generacije, temveč tudi generacij, ki so sledile. Njegov vpliv je viden v delih steklarjev, keramičarjev, izdelovalcev tapiserij, a tudi pri velikemu Cézannu, Matisseju, Delaunayu, kakor tudi pri kubistih …

Pri enaindvajsetih letih je v Parizu končal slavno École centrale, kjer se je zanimal za industrijsko oblikovanje in arhitekturo, in postal elektroinženir. Nato je vodil neko tehnično pisarno in začel ustvarjati projekte na področju elektrodistribucije.

Toda nedelje so bile posvečene slikanju. Prva dela so nastala že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Leta 1925 je naslikal »Posvetilo Palestrini« (skladatelj), abstraktno delo, ki je pritegnilo pozornost galeristke Jeanne Bucher. Takoj je prepoznala njegov talent in avantgardizem ter mu ponudila, da postane galerijski slikar. Tri leta pozneje, tudi po zaslugi soproge, ki ga je močno spodbujala, je opustil poklic inženirja in se posvetil slikarstvu.

V nasprotju z da Vincijem

Svetovna ekonomska kriza ga je prisilila, da se je ponovno obrnil poklicu. Leta 1930 je sprejel delo v laboratoriju Znanstvene fakultete. Popolnoma se je posvetil študiju in raziskovanju ter začel pripravljati doktorat iz fizike. Ubranil ga je leta 1938 s tezami »L’Optique de l’�”il et la vision des contours«. Takrat je povedal: »Pokazal sem, da klasično renesančno pravilo, ki ga je postavil Leonardo da Vinci, ki predlaga, da v ospredje slike postavimo rumene, oranžne in rdeče odtenke, v ozadje pa modre, ni smiseln. Veliko bolj logično in očesu prijetno je storiti prav nasprotno«.