Morski psi

Morski psi

Val 162

Naši sovražniki ali prijatelji?

AVTOR Borut Furlan
FOTO Borut Furlan

Selahofobija je v slovenščini zelo redko uporabljena beseda, kljub temu pa za to motnjo trpi večina človeške populacije. Enciklopedije nam povedo, da so fobije naši iracionalni strahovi, konkretna selahofobija pa je iracionalen strah pred morskimi psi.

Dobro se zavedam, da se bo prav zaradi pravkar omenjene motnje le redko kdo strinjal z mojim pisanjem, vendar upam, da bom dovolj prepričljiv in da bom do konca tega članka pridobil vsaj nekaj somišljenikov. Splošno znano je, da se bojimo tistega, česar ne poznamo in to lahko potrdim tudi iz lastnih izkušenj. Kakšen odstotek ljudi iz celotne človeške populacije pozna morske pse. Zelo majhen. Sem ne sodijo “poznavalci” teh živali iz knjig in “dokumentarnih” filmov (ki mimogrede večkrat naredijo več škode, kot koristi) in celo ne tisti biologi, ki sicer znajo našteti vsa njihova latinska imena, vendar niso še nikoli videli živega morskega psa v naravi. Sem sodijo samo potapljači, ki so se že večkrat potapljali z njimi, jih opazovali iz neposredne bližine in imeli tesne stike z njimi. Samo kadar gledaš morskega psa iz oči v oči (brez kakšne zaščitne kletke!), spoznaš vso veličino in eleganco teh čudovitih živali.

Čeprav sem v tem članku mislil pisati predvsem o tem, kako (ne)nevarni so morski psi v resnici, se spodobi, da najprej napišem o njih nekaj bioloških dejstev. Morski psi kraljujejo v oceanih že več kot 420 milijonov let. Od takrat so se razvili v 440 danes živečih vrst. Fosilni ostanki morskih psov so presenetljivo podobni današnjim živečim vrstam, kar priča v izjemno evolucijsko uspešnost teh živali. Če ne bi bili uspešni, bi namreč izumrli ali pa se spremenili. Morski psi živijo skoraj izključno v morjih, z izjemo dveh vrst, ki včasih zaideta tudi nekoliko v rečne struge. Najdemo jih povsod, kjer je temperatura morja vedno višja od dveh stopinj Celzija, zato jih na polih (Arktika in okoli Antarktike) ni. Čeprav živijo večinoma v manjših globinah, jih najdemo do največ 3.700 metrov globoko.

Najmanjši morski psi zrastejo samo do 17 centimetrov dolžine, največji pes kitovec pa lahko zraste do preko 12 metrov dolžine in 36 ton teže.

Morski psi sodijo skupaj s skati med hrustančnice, kar pomeni, da nimajo koščenega okostja, tako kot drugi vretenčarji. Hrustanec je bolj prožen od kosti in ima manjšo težo, kar morskim psom omogoča lebdenje brez vzdušnega mehurja, ki ga morajo imeti ribe kostnice. Morski psi so tudi brez reber.

Čeljust morskih psov ni togo vpeta v lobanjo in pri ugrizu močno izstopi. Zobje se nahajajo v več vrstah in niso trdno vpeti v čeljust. Zaradi tega morski pes hitro izgubi kakšen zob, ki pa se v nekaj dneh nadomesti z naslednjim, ki se iz druge vrste pomakne v prvo. Nekatere vrste morskih psov v svojem življenju zamenjajo do 30.000 zob! Oblika zob je odvisna predvsem od vrste hrane morskega psa. Tisti, ki se prehranjujejo z mehkužci in raki, imajo bolj tope zobe, namenjene mletju. Če so glavna hrana ribe, so zobje koničasti, ker s tem preprečujejo, da bi plen pobegnil iz gobca. Morski psi, ki so specializirani na večji plen (na primer beli morski pes), imajo trikotne zobe s fino nazobljenimi robovi, namenjenimi rezanju. Obstajajo tudi tri brezzobe vrste morskih psov, ki so hkrati največji med njimi – njihova hrana je plankton.