Morski psi v Jadranu
Najprej bi želel poudariti, da namen tokratnega besedila ni predstavitev tehnik lova morskih psov, saj so vse večje vrste morskih psov že na seznamu ogroženih vrst in pod zaščito WCU (World Conservation Union).
Torej morskih psov ne ubijamo, v primeru slučajnega ulova jih nepoškodovane spustimo nazaj v globino. Te živali v Jadranskem morju vsekakor niso redkost, pravzaprav jih z leti opažamo vse več. Z morskimi psi se ribiči na velike ribe srečujemo nehote, predvsem med lovom na tune in iglune, ko na odprtem morju iz barke v globino zmečemo velike količine narezanih ali zmletih sardel in sorodne mastne plave ribe, vse to z namenom do barke privabiti jato velikih tun.
Vonj sardel se skozi globinske tokove razvleče milje daleč in morski psi so velikokrat prvi, ki po »dišeči« sledi priplavajo v bližino barke. Najpogostejše vrste morski psov, s katerimi se srečamo med ribolovom tun, so modrulj (blue shark), morski pes lisica (thresher shark), beli morski pes (great white shark) in v zadnjih letih tudi mako (shortfin mako shark). Poleg omenjenih vrst so v Jadranu prisotne številne manjše in globokomorske vrste, katerih življenjski prostor je omejen na dno, največja vrsta pa je morski pes orjak (basking shark). Ta preseže dolžino 13 m in je največja riba Sredozemlja, prehranjuje pa se izključno s planktonom.
Modrulj, lisica, beli morski pes ali mako s svojo prisotnostjo v bližina barke vselej vzbudijo strahospoštovanje. S počasnim, lenim, a samozavestnim plavanjem tik pod gladino krožijo okoli barke in preiskujejo izvor vonja. V popolni bonaci hrbtna plavut kot ostra katana reže gladino. Ko se plavut neslišno potopi, je le še vprašanje sekund, v katero tuni namenjeno vabo bo morski pes zagrizel. Če dovolj hitro ne naviješ vabe iz globine v barko, jo bo zagotovo pobral morski pes. Ko jim vonj sardel zmeša že tako male možgane, jih nagon po hranjenju v delčku sekunde spreobrne iz leno gibajoče se v eksplozivno agresivno ribo. Čokata telesa so polna moči, debel trup morskih psov tik pred repno plavutjo nakazuje na vztrajnega in trmastega plavalca. In takšno tudi je obnašanje velikega morskega psa, ko se pomotoma zatakne na trnek. Tik pred ugrizom v plen mu čeljust z vrstami ostrih zob izskoči iz gobca, očesna opna mu zavaruje veliko oko in kot jeklo trdi zobje z lahkoto zarežejo v želvin oklep.
V Jadranu živeči modrulji, teh se ulovi največ, zrastejo do slabe 4 m. Eno od večjih drstišč modruljev se nahaja v skrajnem severnem Jadranskem morju. Navadno so dolgi tja do 2 m, teže okoli 40 kg in jih srečamo tudi pred Trstom.
Morski pes lisica zraste preko 6 m, od tega vitka repna plavut predstavlja polovico dolžine. Zaradi dolgega repa, s katerim si lovi plen, je to izjemna vrsta, občasno jih vidimo tudi v visokih skokih nad gladino. Največ jih naseljuje prav severni Jadran ter Kvarner. Zaradi nesorazmerno majhnega gobca lovijo mali plen.
Sloviti beli morski pes se v Jadranu prehranjuje s tunami in delfini, lansko sezono so ga italijanski kolegi ribiči posneli v bližini Riminija. Med lovom tun je krožil okoli barke, dolg je bil okoli 4 m. Zadnje okušanje potapljača (Slovenca) s strani belega morskega psa se je zgodilo pri Visu leta 2008, s srečnim koncem.
Mako, najhitreje plavajoči morski pes, ki zraste preko 4 m, vztrajno naseljuje Sredozemlje in seveda tudi Jadran. Med vsemi vrstami ima mako največje možgane glede na telo, kar ga uvršča med »pametnejše« ribe hrustančnice. Julija sem maka ulovil pred Punatom v Kvarneriču. Izjemno pozitivno me je presenetil. Bil je mladič, star ne več kot eno leto, dolg dober meter. Neverjetno močna riba za svojo velikost, sem si mislil, ko je odplaval nazaj v globino. Verjetno nekje plava tudi velika samica, ki ga je skotila.
Jadransko morje je polno velike ribe, ki pa zahteva ogromno potrpljenja in znanja, da se jo ulovi. Največji morski psi se zaradi obilice hrane zadržujejo daleč od obale, recimo v mednarodnih vodah Jadrana, seveda občasno priplavajo tudi bližje otokom in obali, nikakor pa ni razloga za paniko.
