Morski kajak, neobičajno sredstvo za potovanja po morju

Pirančan Marin Medak, sicer študent na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, ki še vedno opravlja redne študijske izpite, je na otočju Galapagos pred leti prvič videl morske kajakaše. Takrat je prišel do zaključka, da veslanje ne deluje tako hudo ali zahtevno, da ga ne bi kdaj tudi sam poskusil. »Veslati izgleda tako preprosto,« si je takrat mislil.

Na Jadranu je tako dve leti nazaj prvič preživel prve štiri tedne sam v kajaku in se potikal med otoki ter nabiral izkušnje, saj morje nenehno spreminja svojo podobo, tokove in valove, kar pozna vsak morjeplovec. Ker ima, kot pravi sam, rad izzive, zlasti tiste, kjer ni vse določeno vnaprej in se zgodi tudi kaj nepredvidljivega, si je za minulo poletje zadal kar nekakšen dvojni cilj. Prvi je bil ta, da podre časovni »rekord« veslanja hrvaškega dela jadranske obale, ki trenutno znaša 8 dni in 12 ur. Težko je sicer točno govoriti o tem rekordu, saj so pogoji za to precej etične narave. Trasa ni natančno določena, veslač si jo izbira sam (kar pa sicer doda pomen tej vsej avanturi) in načeloma naj bi bil kajakaš samooskrbovalen (brez spremljevalnega čolna ali menjave kajaka). Začetek je rt Savudrija, konec v Prevlaki. Poleg naskoka na ta rekord je imel še dodatni (ali glavni) načrt, to je, da privesla vse do grškega otoka Zakintos v Jonskem morju, kot prvi Slovenec.

Nekam do otoka Krf je sicer pred desetletjem na doma prirejeni stari srfarski deski in s klasičnim veslanjem z dvema vesloma (rowing) priveslal že bradati Solkanec Jože, tam nekje se je obrnil in prečkal Otrantska vrata. V 36 urah nenehnega veslanja preko Jadrana je prišel do Italije, kjer se je obrnil proti severu, domov in končal veslanje pri izlivu reke Soča. Tedaj skoraj nihče ni objavil te izjemne avanture v nobenem od javnih medijih in tudi internetno objavljanje še ni bilo tako prisotno, kot je to danes. Vseh 60 dni, kolikor je trajala ta epopeja, tudi njegova družina ni vedela, kje se sploh nahaja (osebno sem ga srečal povsem naključno, med veslanjem). V navadni PVC vrečki je tovoril malo opreme in za orientacijo je uporabljal običajno avtokarto namesto navtičnih kart. Tako izpeljano dejanje je bilo že na meji norosti, če ne celo onkraj (na Pelješcu so ga našli moji prijatelji vsega premraženega, brez hrane in denarja, ker mu je vse odplaknilo, in mu dali oboje, da je lahko nadaljeval pot).