Monoksid

Tokratni prispevek sem namenil vsem tistim, ki večino časa bivanja na morju prevozijo z motorjem, pa naj bo to klasična motorna barka ali pa jadrnica. Mogoče to celo bolj velja za jadralce, kjer je večja verjetnost, da zaradi majhnosti prostora motorni prostor ni opremljen pravilno.

Navdih za ta prispevek je delovni obisk na malo starejši jadrnici, ki mi je obudil spomin na dogodivščino angleškega jadralskega para, ki sta z gosti potovala od norveške obale proti Angliji (razdalja nekaj več kot 300 milj) in jo bom na kratko povzel.

Po daljšem potepanju po norveških fjordih in obisku Nordkappa se je posadka počasi odpravljala proti domu. Čeprav je bilo poletje, na teh širinah temperatura ni bila prav nič visoka in presenetljivo za ta letni čas tudi dokaj nizka, zaradi česar so bili vsi oblečeni v dodatna termična oblačila. Pot lahko traja nekaj dni in če potegne severni veter, je bivanje na barki brez posebnih oblačil kaj neprijetno. Z motorjem so se počasi prebijali skozi labirint otokov in čeri in ko so po polovici dneva prišli do zadnje točke čeri, so dvignili jadra in krmilo obrnili v smeri severnega dela Anglije. A glej ga zlomka. Vetra je bilo kljub napovedi malo in težka, 43 čevljev velika jadrnica se ni mogla samo z jadri prebijati skozi nasprotne valove, ki so prihajali navzgor od neurja pred nekaj dnevi nekaj sto milj nižje. Zaradi tega so se odločili, da si pomagajo z motorjem in Yanmar je brnel na 2.000 vrtljajih in skupen rezultat motorja in jader je bila hitrost dobrih 7 vozlov, kar je ob protitoku in valovom v premec pomenilo skoraj tri dni plovbe.

Posadka je bila zadovoljna in po dogovorjenem ritmu so se razdelili v straže. Del, ki je počival, naj bi v tem času spal ali delal na pri pripravi obrokov hrane. Pa ni bilo tako. Vsak, ki je bival v podpalubju dlje časa, je prišel ven in tožil zaradi splošne slabosti in glavobola. Najprej so menili, da je to zaradi dolgih nasprotnih valov, ki so prihajali rahlo desno od premca in povzročali dvojno nenehno zibanje. Dokler so te znake slabosti zaznavali člani posadke, je bilo še razumljivo. Ko pa je za počitek prišel na vrsto kapitan, se je enako ponovilo tudi njemu. To se mu je zdelo nemogoče, saj je na morju prebil že več kot 20 let in to v bistveno težjih pogojih in nikoli ni imel morske bolezni. Enako je bilo z njegovo boljšo polovico, ki pa je s svojim občutljivim nosom zaznala neko spremembo, rekoč, da nekaj smrdi po olju. Kapitan sprva na to ni dal posebne pozornosti, nato pa je le začel raziskovati, kaj bi temu bil vzrok. Pregledal je vse podnice, očistil kalužo, prezračil prostore in za nekaj časa je celo bilo v redu, še zlasti v prednji kabini, čeprav je bilo tam počutje zaradi nabijanja v valove in valjanja najslabše. Toda glavobola tam ni bilo. In tako je trajalo skoraj vse do Anglije, ko se je dvignil severni veter in so lahko pluli brez motorja. Takrat se je počutje vsem izboljšalo in so lahko nekaj ur prespali tudi v kabini. Kapitanu je takrat postalo jasno, da je nekaj narobe z motorjem in ne gre samo za slab občutek zaradi klasičnega vonja po motorju.