Monemvasija

Na križišču preteklosti in sodobnosti, na poti med Bližnjim vzhodom in Italijo, na meji morske in nebesne modrine lebdi visoko na skali skrito mesto z imenom Monemvasija. Z morske strani nič več in nič manj kot nenavadna rdečkasta skala, v zgodovinski perspektivi neosvojljiva trdnjava z vzdevkom »Gibraltar vzhoda«, za sodobnega popotnika pa eno najbolj šarmantnih grških mest z vrtoglavim razgledom na zloglasni rt Malea.

Monemvasija je ugnezdena na 980 čevljev visoki skali, ki jo s kopnim povezuje le en vhod (moni emvasis), skoraj miljo dolg kamnit most. Z barko lahko pristanemo na trajektnem pomolu, ki se drži »monemvasijskega rdečega otoka« ali pa v manjši nedokončani marini na kopnem, ki je del mesteca z imenom Gefira. Gefira je moderno grško naselje, ki svoji lepi sosedi Monemvasiji nudi podporno turistično infrastrukturo, navadnim smrtnikom pa pijačo po zmerni ceni, kar se za kavarne visoko v stenah Monemvasije ne da reči. Za Gefiro leži visok venec peloponeških hribov, s katerega se predvsem ponoči spuščajo neprijetno močni sunki vetra. Brezbrižnost lokalnih ribičev, ki ob nočnih vetrovih še naprej mirno čistijo mreže, kadijo in mrmrajo grške napeve, pomiri še tako prestrašene jadralce. Ob stabilnem, lepem vremenu sunki pozno ponoči prenehajo, čarobna zlata mesečina popolnoma »odzemlji« monemvasijski zaliv, spokojnost noči pa se razleze vse do rta Malea.

Čeprav niti trajektna luka, ki nudi prostor približno desetim manjšim plovilom, niti z nizkim valobranom zaščitena manjša nedokončana marina ne vzbujata prevelikega zaupanja, je Monemvasija vseeno vredna obiska z morske strani. Ogromna rdeča skala, ki tik pred kopnim štrli iz morja, je z morske strani očarljiva že sama po sebi, zavite in strme peloponeške ceste pa odvrnejo še tako strastne ljubitelje potovanja po kopnem. Monemvasijo vsekakor obiščemo po morju in, če se le da, ob polni luni.

Dostop do mesta je celo danes, v času asfalta in prometnih oznak, skrit in težaven, na koncu izleta pa nagrajen z navdušenjem. Mimo manjšega pokopališča, kjer počiva eden najbolj znanih sodobnih grških pesnikov, monemvasijec Janis Ritsos (1909-1990), se po asfaltni cesti povzpnemo do kamnitih mestnih vrat. Monemvasijsko obzidje je bilo tako nekdaj kot tudi danes trd oreh osvajalcem; glavni vhod je preozek za avtomobile, tako da je ves gradbeni material za obnovo hiš potrebno v mesto prinesti na konjih ali oslih. Skozi zavit tunel, skrit za velikimi kamnitimi vrati, vstopimo v hlad monemvasijskih ulic. Te so turizmu navkljub ohranile odmev nekdanjih časov. Podobe preteklosti se plazijo po ozkih, med hiše in stene skritih ulicah, razkazujejo se v umetelno izklesanih kamnitih obokih, za katere danes nihče več nima niti časa niti potrpljenja ter odzvanjajo v zavijanju vetra, ki skozi zunanje line na mestnem obzidju prinaša novice iz modrih daljav, tako nekdaj kot tudi danes.