Mmmm, sladice, sladice

Sladice so kar pomemben priboljšek v naši prehrani. Tudi, ali pa še zlasti, na barki. Prehrano popestrijo, povečajo energetsko vrednost obrokov, potešijo lakoto v času, ko na barki ni mogoče kuhati. Včasih pomirijo robustno posadko, sladkosnedne pa pogosto združujejo ob prijetnem klepetu. Lahko so sladek uvod v družabna srečanja na barkah ali v marinah, lahko pa odličen zaključek težkega dneva ali burne noči. Slovesnosti, pa tudi še tako skromne, pa si brez njih skorajda ni mogoče zamisliti. Skratka, sladice vplivajo na dobro počutje kjer koli in kadar koli jih ponudimo. Kratka, a sladka zgodovina Kdaj se je v človeški zgodovini začela sladka doba, tega ne vemo natančno. Ve se le, da so se ljudje že v pradavnini radi posladkali z medom. Medena doba je trajala dolga tisočletja, dokler se vrli pomorščaki pri koncu 15. stoletja niso z vetrom zagnali preko luže in nazaj pripeljali sladkobo iz trsja. S tem se je začela sladkorna doba. Dandanes si je kar težko predstavljati, da je bil med pred pravzaprav niti ne tako davno iznajdbo sladkorja tisočletja in tisočletja za veliko množico ljudi edino sladilo. Vendar ne za vse. Že v 5 stoletju pred našim štetjem so vojaki kralja Darija na svojih pohodih po Aziji naleteli na sladkor iz trsja, nato pa so se v bližini reke Ind z njim posladkali še vojaki Aleksandra Makedonskega. A se je sladkor kljub prevzetni sladkobi zelo počasi širil po svetu. Do nas so ga komaj v 11. stoletju iz arabskega sveta prinesli križarji, zraven pa so prinesli tudi ime. Arabci so namreč sladko dragocenost imenovali »sukkur«. Znano je tudi, da je sladkor prodiral v Evropo tudi preko Sicilije. Tja so ga že okoli leta 800 »zdilali« Judje, domačini pa so ga zmleli v fin bel prah in dalje trgovali z njim. No, ta bel sladek prah je bil zelo drag, zato se je po Evropi začel obsežneje širiti šele v 13. stoletju. Dolga stoletja se je prodajal le v lekarnah. Da bo sladkor nekoč sladek posel, je vedel že kralj Ludvik XIV., zato je v 17. stoletju samo zaradi sladkornega trsja kupil vrsto otokov v Malih Antilih, Martinique in Guadeloupe, na primer. No, tudi po tem je bil sladkor še kakšni dve stoletji izredna dragocenost. Množična uporaba sladkorja se je v Evropi končno začela šele po letu 1747, ko je kemik Margraf odkril sladkor v pesi, pravi »bum« pa je bil leta 1801, ko je začela v Šleziji delovati prva tovarna za pridobivanje sladkorja iz pese.