Mitja Kosmina

Mitja Kosmina

Val 163

Intervju

AVTOR Julijan Višnjevec
FOTO Julijan Višnjevec, arhiv MK

Koprski jadralec, skiper Maxi Jene in podjetnik, nam je pred letošnjo Barkovljanko zaupal načrte ter povedal nekaj o sebi in življenjskih izkušnjah. Kako mu je pomagal šport v zasebnem in poslovnem življenju in kako se mora športnik truditi, da bi prišel do rezultatov. Kot predsednik nadzornega odbora v Jadralni zvezi Slovenije se zaveda trenutnega stanja v slovenskem jadranju. S svojim delom in izkušnjami želi pomagati pri razvoju mladih športnikov v jadranju in pripravah na olimpijski nastop v prihodnjem letu.

Kako se spominjaš svojih tekmovalnih dni v olimpijskih jadralnih razredih?

Na tekmovanja v jadranju imam izredno lepe spomine, ki so povezani s številnimi dosežki v različnih tekmovalnih razredih. Dejstvo, da sem bil član jugoslovanske reprezentance od leta 1975 do 1991, je že samo po sebi dovolj zgovorno. Številni vrhunski rezultati v razredu 420, 470 in FD (letečem holandcu) so bili poplačani z nastopom na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. Z Goranom Sosičem sva bila dobro uigran jadralski par v samem svetovnem vrhu in na olimpijskih igrah sva dosegla 12. mesto. Žal so razred po teh olimpijskih igrah ukinili in sledilo je zame težko obdobje, ko še sam nisem vedel, kaj bi počel.

Torej te je ukinitev olimpijskega razreda prisilila, da si začel razmišljati o večjih jadrnicah.

Dejansko je bilo to res obdobje depresije, dokler nismo začeli jadrati na prvi večji jadrnici, to je bila Gaia Cube (razposajena kocka). Nato ji je sledila še večja jadrnica, 55-čeveljska Gaia Legend, s katero smo v devetdesetih letih kar trikrat zapored zmagali na Barkovljanki in prehodni pokal je prešel v našo trajno last. Morda še bolj pomembni, kot zmaga na Barkovljanki, sta bili dve zmagi na regati Rimini-Krf-Rimini. Takrat sta za krmilo poleg mene poprijela še Dušan Puh in Samo Potokar. Ekipa je uspešno tekmovala kar nekaj let. Prav tako mi je pri bilo srcu leta 1999 na Giragli Rolex Cup v Saint Tropezu, proti veliko boljšemu in na papirju nepremagljivemu tekmecu.

Kje ti je bilo torej ljubše jadrati, v olimpijskih razredih ali na večjih jadrnicah?

To sta v osnovi dve zgodbi, kajti monotipi in olimpijski razredi delujejo bolj pravično v smislu, da se pokaže pripravljenost posameznika in taktičnost ter uigranost posadke. Pri večjih jadrnicah je tako, da veliko štejejo dolžinski čevlji, čeprav smo z Gaio Legend premagali tudi večje nasprotnike. To so bile najslajše zmage, ko smo »partizani in ribiči« premagali profesionalce. Fantje so res dali vse od sebe in jadrali s srcem. Bili smo predani tistemu, kar smo počeli in uspehi so se kar nizali.

Če se ne motim, si nekaj let jadral tudi v razredu zvezda?

Res je, v razredu zvezda sem začel jadrati skupaj z Zvonkom Bezičem, vendar sva že po nekaj regatah ugotovila, da je Zvonko kot flokist prelahek za ta razred. Znano je namreč, da naj bi bil flokist v zvezdi težak krepko čez sto kilogramov, medtem ko je bila idealna teža za krmarja okoli 90 kilogramov. Nobeden od naju ni bil niti približno pri idealni teži, zato je Zvonka kmalu zamenjal težji flokist Evgenij Komljanec. Nova izbira je kmalu obrodila sadove in v letu 1999 sva na srednjeevropskem prvenstvu v zvezdi v 17. distriktu (regiji) v Avstriji dosegla prvo mesto. Za nas je to bil enkraten dosežek in odličen rezultat, kajti podoben rezultat je v tem razredu dosegel le Mario Fafangel v šestdesetih letih. Ker je bila zvezda klasična šola jadranja, mi je ta zmaga še toliko več pomenila. Seveda pa je treba priznati, da so nam bili pogoji na jezeru pisani na kožo, kajti takšnega rezultata zagotovo ne bi dosegla ob močnejših vetrovih na morju.

»V športu ni mogoče ničesar kupiti. Potrebno so treningi, disciplina in veliko odrekanja. Mladina bi v tem morala videti motiv in si predvsem želeti rezultatov ter za njih tudi pridno delati. Otroci danes preveč časa preživijo v lastnem virtualnem svetu, premalo se družijo s sovrstniki in premalo se gibljejo. Ne smemo pozabiti, da v športu obstaja tudi hierarhija in spoštovanje do boljših in uspešnejših športnikov, od katerih se je potrebno »le« čim več naučiti«, je zaključil Mitja Kosmina.