Michael Reardon

Michael Reardon

Val 150

Intervju

AVTOR Matija Gorjan
FOTO Matija Gorjan

Avstralca Michaela Reardona (43) v zadnjih letih pogosto srečujemo v jadralskih krogih in ob jadralskih dogodkih pri nas. Videli smo ga v vlogi “lastnika” za krmilom najete jadrnice razreda RC 44 “Modri gaj” na spomladanskem Sarasin Cup v Portorožu, ob Seawayevem srečanju lastnikov in posadk prestižnih jadrnic Shipman, ob otvoritvi novih izdelavnih prostorov Seaway International v Tržiču … vedno tam, kjer so jadra in jadrnice. Ko sem pred meseci izvedel, da je solastnik jadrnice prve generacije VOR 70, nekdanje Ericsson, sedaj pa pluje pod imenom E1, in potem, ko sem to povezoval z namigi, da bi zaradi boljše razpoznavnosti slovenskega jadranja morali tudi Slovenci sodelovati na regatah svetovnega pomena, med katerimi je bila omenjena tudi Volvo Ocean Race, sem se z gospodom Reardonom dogovoril za razgovor. Pri tem mi je v roke potisnil svojo posetnico, iz katere uvidim, da ima The Ocean Racing Club sedež v prestižnem hotelu Kempinski Palace v Portorožu. Tam sva se dan po splovitvi nove slovenske olimpijske jadrnice elliot 6m in dan pred drugo portoroško regato Shipman Cup tudi srečala in opravila naslednji razgovor.

Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?

MR: Brata Jakopin! Tudi sam sem namreč izdelovalec plovil, tri leta sem jadral v avstralskem Ocean Racing Team, potem pa bil v posadki Avstralije za Pokal Amerike v letih 1986 do 1987, ko smo v Perthu pokal izgubili. Tam sem bil “bowman”. Po tistem sem šel v ZDA, kjer sem delal s projektantom Tedom Irwinom, kjer smo izdelovali nezahtevne jadrnice za križarjenje. Tako sem prišel iz zelo “hi-tech” tekmovalnih jadrnic na zelo “low-tech” potovalne jadrnice, prirejene za velikoserijsko izdelavo. Po štirinajstih letih smo prodali ladjedelnico, sam pa sem imel konkurenčno klavzulo, ki mi je prepovedovala opravljanje tovrstnega dela v ZDA. Po tistem sva z ženo, ki je doma na Floridi, dobesedno metala kovanec. Na izbiro sem imel, da se vrnem v Avstralijo, kjer so znanci prodajali ladjedelnico Boatspeed, ali da greva v Evropo, kjer imava oba nekaj družinskih korenin. Po ogledu nekaterih tukajšnjih navtičnih razstav in ko sem že našel stranko, ki me je prosila, da bi zanjo izdelal novo plovilo, sem slišal za ta dva brata in ju obiskal. Bilo je fantastično. Takrat so že izdelovali jadrnico shipman 50. Ta, v Evropi že zelo proslavljena dizajnerja, pa so v Ameriki bolj slabo poznali. Tako sem od leta 2005 delal pri njih. Prvemu modelu so sledili shipman 63, 72 in 80, pripravljen pa je že projekt za shipman 100. Sam sem delal na produkciji jader in trženju. Moje sedanje delo pa je distributer na trgih zunaj Evrope.

Torej ste imeli 20 let, ko ste bili v posadki za Pokal Amerike. Kakšne pa so bile vaše jadralske izkušnje pred tem?

MR: Bil sem državni prvak v windsurfu. Začetki pri nas, v Sydneyju, pa so podobni kot tu. Začel sem na jadrnicah, ki so v bistvu kot tukajšnji optimist. Za začetek dobiš le glavno jadro, če imaš brata ali prijatelja, dobiš še prednje jadro, ko to obvladaš, pa dobiš še špinaker. Jadrnica je velika kot optimist, a ima tri jadra. Potem pa greš na hitrejše jadrnice. Tam, kjer sem sam rasel, v Middle Harbour, smo jadrali na 12-, 14-, 16- in potem na 18-čeveljskih skifih ali pa v razredu 505. Pozneje pa smo jadrali na vseh vrstah jadrnic, četrttoncih, poltoncih, enotoncih, pač na vsem, kar se je takrat tam jadralo. Tako sem prišel tudi do Pokala Amerike.

Pri nas smo vas videli na krovu RC 44 s slovensko posadko.

MR: Izkušnje s temi fanti so bile izjemno dobre. Ko sem krmaril, so me ti fantje do prve oznake pripeljali na tretjem ali četrtem mestu in to v vrhunski jadralski konkurenci. Žal smo imeli stara jadra, kar se je najbolj poznalo pri jadranju z vetrom v krmo. Tu sem delal tudi preveč napak. Ampak posadka je bila odlična. Užitek je tudi jadrati z enakimi jadrnicami, sploh pa RC 44. To je formula ena pod jadri med enotrupci.

Kakšni so torej vaši načrti glede Volvo Ocean Race?

MR: Trenutno še iščemo sredstva. Cilj je izdelati novo jadrnico za regato VOR 2011-12. Staro Ericsson, ki je sedaj E1, pa bomo uporabljali kot trening barko in z njo opravili še nekaj drugih regat. Trenutno jih veliko le govori o naslednji regati in ne kaj dosti več. Mi pa že imamo barko za priprave, ki bo lahko tudi dobra podlaga za promocijo sponzorjev.