Menorquín 68 FB – ‘Conquistador’

Ko se ladjedelska tradicija sreča s sedanjostjo in se to zgodi na Balearskem otočju, natančneje na Menorki, je po vsej verjetnosti govora o ladjedelnici Sasga Yachts. Plovila z značilnim dvignjenim premcem, širokim trupom in zaobljeno krmo imajo v različnih krajih Sredozemskega morja tudi različna imena in tako najdemo v Španiji leute, v Italiji gozzo, na Jadranu je bila togajeta. Zastavonoša ladjedelnice Sasga je pred kratkim postala največja 68-čeveljska predstavnica te ladjedelnice s sončno palubo. Tipična oblika ima svoje zagovornike, nedvomno pa vsakemu, ki bo stopil na ta ponos ladjedelnice iz Menorke, ponuja odlične plovne lastnosti, vrhunski razpored svetlih prostor, udobje in ergonomijo, zapečateno z rokodelsko natančnostjo mojstrov, imenovanih »maestri d’ascia«. Natančnega prevoda v slovenski jezik ne poznam, v preteklosti pa to ni bil le mizar, temveč tudi dizajner, ladjedelski inženir, tesar, pa tudi umetnik.

Moram priznati, da me je povabilo s strani zastopnika plovil Sasga Yachts v Sloveniji, ljubljanskega podjetja Stal Mar, na prve testne vožnje zastavonoše sasga menorquín 68 FB takoj navdušilo. Preizkusiti plovilo v njegovem domačem okolju in si ob tem ogledati ladjedelnico, ki je bila prodana finančnim skladom in naposled spet pristala v domačih rokah, je zgodba zase. Nedvomno je dejstvo, da je ladjedelnica ponosna na tradicijo in počne to, kar so počeli njihovi predniki, le da je klasičnim linijam dodan ščepec glamurja in velika mera udobja.

Tokratno potovanje je bilo malo drugačno od ostalih, že zato, ker sem prvič potoval na Menorko. Na sosednjo Majorko, večji otok, je povezav veliko, na manjši pa ustrezno veliko manj. Končno se je le ponudila ugodna letalska povezava z nizkocenovnim prevoznikom, nizka cena v začetku pa ne pomeni tudi vedno le-te na koncu. Na dan potovanja je namreč letalski prevoznik, in to se ni zgodilo prvič, odpovedal let, brez da bi me predhodno obvestil. Volotea je let preko Barcelone enostavno izbrisala. Ker sem bil že pripravljen na pot, na Menorki pa so me tudi že pričakovali, in ker je bila to edina priložnost za testiranje, preden bo lastnik odpeljal svojo novo barko, sem poiskal drugo rešitev in seveda drugega prevoznika. Do Menorke sem tako menjal tri letala in porabil 24 ur, vmes prespal na Majorki ter za karte odštel bistveno več kot bi sicer z redno linijo. A sedaj lahko rečem, da je bilo vredno!

Menorquín 68 FB

Moram priznati, da so me oznake te ladjedelnice kar nekaj časa begale, pravzaprav vse do mojega prihoda na Menorko. Tam sem vprašal in dobil odgovor iz prve roke, kar od lastnika ladjedelnice. Pogovor je bil dolg in zanimiv in si zagotovo zasluži poseben članek o burni zgodovini ladjedelnice, ki je danes ponovno prišla na pot stare slave. Torej pri menorchino ali minorchino (prebivalec Menorke) gre za generično besedo, ki jo je mogoče uporabljati v sklopu daljšega opisa imena plovila. Menorchino Yachts, družba, ki je bila prodana finančnim skladom, pa ne obstaja več. No, pa smo tu! Polno ime je torej menorquín 68, zgrajen v ladjedelnici Sasga Yachts, nekateri to radi zapišejo tudi kot sasga menorquín 68. Ta mogočen predstavnik sodobne ladjedelnice, kjer pri gradnji plovil uporabljajo najnovejše tehnologije, kot je vakuumska infuzija, ponuja neverjetno stabilnost in zmogljivost. Razporeditev prostorov in izbira interjerja je seveda stvar kupca, kot tudi številne druge rešitve po meri in željah naročnika, a dejstvo ostaja, da imamo zaradi skoraj 20 metrov dolžine in 6 metrov širine na voljo res izjemno veliko volumna. Salon je svetel in ima zahvaljujoč številnim oknom ter nekoliko privzdignjeni legi odličen pogled na okolico. Nekaj dodatnih površin za razvajanje na soncu je še na premcu in sončni palubi poleg poveljniškega kotička, kjer je poleg krmarskega mesta v obliki črke U oblazinjeno sedišče z mizo v sredini, priročno kuhinjo in velikim ležiščem za nastavljanje sončnim žarkom. Prostoren kokpit, predvsem po zaslugi širine na krmi, je zaščiten s streho kot podaljškom sončne palube. V kokpitu najdemo veliko mizo in oblazinjeno klop s skladiščnimi prostori.

Plovba pred Mahonom

Zagotovo si ne bi mogli predstavljati boljše in bolj pristne izkušnje ter preizkušnje menorquína 68 kot v njegovem lastnem morju, na otoku Menorka. V dolgem kanalu, ki loči varno pristanišče od odprtega morja, smo opravili segrevanje dveh Volvo Penta motorjev, D11 po 670 KM vsak. Rezervoarja goriva sta skupaj imela 2,8 tone goriva (od skupaj 3.350 litrov kapacitete), kar je skupaj s 700 litri sladke vode in 12 osebami na krovu predstavljalo dodatno težo. Seveda smo pri dokaj vzvalovanem morju z dvometrskimi valovi kar potrebovali težo, da smo razbijali valove pred seboj. Plovba je bila kljub temu udobna. Pri pogovorih s kapitanom se vselej dotaknemo končne hitrosti, ki naj bi bila pri tem plovilu okoli 22–24 vozlov. Na našem testu smo dosegli hitrost 19,5 vozlov, čeprav ta podatek ni bil najbolj pomemben. Udobna hitra plovba je pri 15 vozlih, ko motorji delajo na ¾ moči in barka s topim premcem premaguje velike količine vode. Še bolj je bil zanimiv podatek pri plovbi s 6,2 vozla hitrosti, ko je bila poraba le 7,7 litra na uro. Zato sem se bolj osredotočil na hitrosti med 7 in 12 vozli, to je takrat, ko barka lepo reže valove in je kljub svoji dolžini še dovolj agilna. Kobilica na trupu prispeva k stabilizaciji, za manevre v pristanišču pa potrebujemo krmni in premčni potisnik. Premikati dobrih 30 ton na mestu pač ni mačji kašelj, zato ti dodatki sploh nikoli ne bi smeli biti pod vprašajem. José Luis Sastre Gardés je s svojima dvema pomočnikoma vse manevre opravil brez težav in peresno lahko. Očitno se v njegovih žilah pretaka tudi malo morja, saj je bil spreten in zaupanja vreden tudi pri predstavitvi ponosa ladjedelnice, menorquína 68…

Več si lahko preberete v št. 231 revije Val navtika