Mediteranski inštitut za monitoring

Z Robertom Širnikom direktorjem Mediteranskega instituta za monitoring smo se pogovarjali o vlogi in pomenu te mednarodne okoljske organizacije pri varovanju morij Mediterana ob ekoloških katastrofah, vse večjem ladijskem prometu, izobraževanju mladih in izboljšanju eko sistema Sredozemskega morja kot celoto.

Pred kratkim ste ustanovili novo institucijo, ki se bo ukvarjala z varovanjem okolja na Jadranu in širšem področju Sredozemlja. Kaj je Mediteranski inštitut za monitoring?

Mediteranski institut za monitoring je organiziran kot zavod in je nastal po tem ko smo več let ugotovili da d.o.o. kot pravno organizacijska oblika ni primeren. Mi zagovarjamo javni interes oziroma javno dobro in v d.o.o. smo bili zelo omejeni. Ni smo se mogli prijavljati na javne razpise in ko so se pojavili donatorji smo morali odvajati DDV in podobno kar ni bilo smiselno. Danes v poplavi ekoloških organizacij in društev si želimo transparentnega dela. Zavod je pravno organizacijska oblika, ki je neprofitnatertransparentna in ima jasna pravila poslovanja.

Kakšni so cilj Mediteranskega inštituta za monitoring oziroma na katerem področju se boste osredotočili?

Cilj zavoda je monitoring od morskega dna do troposfere in stalna prisotnost na terenu. Po daljšem času so se izoblikovala tri bistvena področja delovanja. Prvič je to fizični monitoring – z ladjami, letali in sateliti smo prisotni povsod. Mi ne moremo nekoga ustaviti na morju ali kaznovati, ampak s tem ko bomo tam stalno prisotni – temu pravimo efekt policije na avtocesti – če nekdo ve, da ga mi vidimo in beležimo kaj dela bo sigurno bolj pozoren kot če misli, da ni nikogar na odprtem morju. Drugič – z elektronskim monitoringom želimo ugotoviti koliko ladij v nekem trenutku pluje po Jadranu in Sredozemlju in ugotoviti koliko te ladje onesnažujejo okolje že z normalnim delovanjem. Postavili bomo nadzorni center za Mediteran kjer bomo lahko opazovali in analizirali kaj se na terenu v realnem času dogaja. In tretjič je to znanstveno raziskovalno delo in šolanje kjer razvijamo sodelovanje z znanstvenimi, raziskovalnimi ustanovami in univerzami, organiziramo pa tudi lastne šolske centre, kjer uveljavljamo nove inovativne pristope in orodja za čuvanje in zaščito voda.

Kolikor dobro razumem se bo Mediteranski inštitut za monitoring ukvarjal s problematiko izven teritorialnih voda posameznih držav?

Tako je. Ugotovili smo da največ nedovoljenega onesnaževanja nastaja v mednarodnih vodah, tam kjer so glavne poti in koridorji za trgovsko mornarico. Naš cilj je sodelovati s vsemi državami, ki obkrožajo Sredozemlje ne glede na meje. To je tudi naša politika – kjer koli pridemo tudi povemo, da nismo prišli da bi vam kaj vzeli. Povejte kaj rabite, kaj manjka – združili bomo znanstvenike, opremo in vse zainteresirane za akcijo.

Veliki prazen tanker pluje iz Kopra proti Malti in nekje v višini Ancone in Zadra izpusti slop tanke (mešanica, ki nastane po pranju tankov). Vi boste to ugotovili in obvestili italijansko in hrvaško stran. Ali bo to princip dela?

Tako je. Naš cilj je da to dobro dokumentiramo z materialnimi dokazi kot so fotografija, vzorec vode in takoj obvestimo obe sosednji državi. Tudi državo v katero tanker pluje ali pa je iz nje izplul. Naša želja je da vse to objavimo na svetovnem spletu ali pa dovolimo dostop nekaterim medijem do naših baz podatkov. Tu pričakujemo pomemben učinek javnosti saj ladjarjem, špediterjem in ostalim ni v korist če se o njih negativno piše. Danes vse globalne korporacije dajejo velik pomen informacijam kako so one ekološke, zelene in podobno in kako skrbijo za svoje okolje.

Kdaj pa vam je prišla misel o ustanovitvi Mediteranskega instituta za monitoring?

To je splet različnih okoliščin. Lahko bi rekel, da se je začelo ko sem hčerki razlagal kako so nas starši kregali ko smo se umazali s katranom. V 70-tih letih, če si se šel kopati je bilo skoraj nemogoče iti po plaži, da nisi stopil v katran in umazal kopalke ali superge. Nekoč sem hčerki to razlagal in ko me je vprašala kaj pa je katran, sem ga hotel poiskati in leta 1993 in 1994 nisem uspel pokazati kakšen je ta katran ker ga takrat nisem mogel najti. Samo nekaj let kasneje, so se začele pojavljati prve kepe in sledovi na kamenju in takrat se v človeku pojavi neke vrste srd. Ko sem se vračal iz nekega potovanje iz Grčije, sem bil v 20 urni nevihti in ko sem hotel vzpostaviti stik z Mornarico ali Obalno stražo z vprašanjem kakšno bo vreme in podobno sem tedaj ugotovil, da ko izpluješ iz Krfa do Trsta ni nobenega na odprtem morju. Takrat se je prvič pojavila ideja, da je treba nekaj narediti. Po tistem potovanju sem šel takoj do državnega sekretarja na Hrvaškem, ki sem ga poznal, a mi je samo deklarativno dejal kako da oni skrbijo, nadzirajo morje imajo plane in direktive. Ko sem ga vprašal s čim in s katerimi ladjami, pa nisem dobil odgovora. Podobno je bilo tudi v Sloveniji. Po tistem dogodku sem prvič začel premišljevati, da je treba nekaj narediti in morda ustanoviti eno organizacijo. Hkrati je bil to čas ko sem prestrukturiral svoje podjetje in iskal nekaj novega in tako se je oblikovala ideja da bi ustanovil ekološko organizacijo, ki se bo ukvarjala z nadzorom Jadranskega morja in Sredozemlja.

Prej ste omenili, da ste pluli iz Grčije proti Hrvaški, kakšne pa so vaše pomorske izkušnje ali drugače povedano kakšna je vaša pomorska kariera?

Od malega sem na morju. Moj oče je bil poklicni potapljač in vedno ga je moral nekdo pri delu spremljati. Tako sem bil med 8 in 14 letom tudi dvakrat na teden na odprtem morju in se cele ure spoznaval z vesli, čolnom, motorjem. Pri 17 letih, mi je oče že zaupal družinski leut dolg 9 metrov zgrajen leta 1911 z enim perkinsom od 33 konjev in z njim sem plul od Pelješca do Lastova, do Visa, do Dubrovnika in do Splita. Taka potovanja so trajala tudi 10 tednov. Znanje, ki sem ga pridobil, po moji materi pa izhajamo iz stare kapitanske družine Lupis, oče pa je Korošec, potapljač in pomorščak, je bilo zelo pomembno. Moje prve bolj resne plovbe z ladjami, ki imajo poveljniški most so bile ko sem kupil svojo prvo ladjo v Grčiji. Z njo sem doživel vse – delo v ladjedelnici, potovanje po grških morjih, občutil sem maltemi in preplul Korintski prekop. Od svoji dedov sem vedno poslušal da je pravi pomorščak tisti ki obpluje Maleas in Matapan – naj južnejši del Peloponeza. Izmed mnogih plovb se mi je v spomin zapisala zimska plovba iz Aten za Umaga. V posadki smo bili samo trije, tankist je bil poveljnik stroja, mornar je bil mladi potapljač in jaz. Izpluli smo iz Aten za Umag in že v Korintskem morju nas je hudo zdelalo. Iz Krfa smo izpluli popoldne in kmalu nas je zajela nevihta z valovi večjimi od ladje. Za krmilom sem bil neprenehoma 22 ur, do Dubrovnika smo pluli več kot 45 ur – motorji se niso ustavili! Celo noč smo bili v neurju, celo noč so plule mimo nas ogromne ladje, tankerji in potniške ladje, ki so nas po radiu skozi spraševali, kdo bo šel levo in desno. Verjetno niso mogli verjeti, da v takem slabem vremenu sredi zime pluje tako majhna ladja.

Koga nameravate iz Slovenije vključite v institucijo?

V Sloveniji imamo namen vključiti institucije, kot so Fakulteta za pomorstvo in promet, Srednja pomorska šola, Univerza za raziskavo materialov in organizirane skupine, ki se ukvarjajo z ekologijo. Z Vlado in ministrstvi še nismo vzpostavili nekih uradnih stikov. Težišče naših operacij je v tujini in imamo infrastrukturo že v več kot 10 državah. Tudi strokovno smo močnejši – naš strokovni direktor je sedaj gospod Marko Kryžanowski in v zadnjih dveh letih smo pridobili 11 stalno zaposlenih in do 54 zaposlenih v sezoni ali na posameznih projektih. V roku šestih mesecev bomo poleg obstoječih pričeli z enim zelo zanimivim projektom za Slovenijo in širšo regijo.

Vaša dejavnost zahteva delo na morju in plovbo. Ali že imate kakšne ladje?

Leta 2005 smo poleg ladje, ki jo že imamo (bivša hidrografska ladja, ki smo jo kupili leta 2000 in z njo opravili nekaj daljših plovb), smo se odločil kupiti še eno ladjo. To je minolovec M-153 Blitvenica. Ljudje so me spraševali zakaj tako veliko ladjo (dolga je 46 metrov in izpodriva 360 ton). Potrebujemo takšno ladjo, ki lahko pluje v vsakem vremenu kjerkoli na Sredozemlju in minolovci so najbolj opremljene ladje v vseh Mornaricah sveta. Imajo laboratorije in odlično opremo, ki služi za opazovanje morja pod vodo in nad njo. Pod vodo do 130 metrov je to z roboti, z elektronskimi lokatorji pa iščemo razbitine in različne oblike onesnaženja na morskem dnu. Tu je tudi potapljaški center z opremo za tehnično potapljanje. Ko smo začeli v Istri smo naleteli na majhen odpor Italije a po predstavitvi našega programa v Rimu so bili že zainteresirani za sodelovanje. Sodelujemo tudi z Izraelom. Po tem smo se obrnili še na druge obdonavske evropske države kot Avstrija, Mađarska, Romunija, Bolgarija. Donava je velika reka in je v centru naše pozornosti že več let, saj se izliva v Črnem morju, ki je del Mediterana. Zato smo kupili še eno ladjo, to je 26 metrska ladja iz aluminija ki je bila tudi nekoč minolovec. Trenutno je na razporedu v Novem Sadu in je namenjena za edukacijo in patruljiranje na reki Savi, Donavi in Tisi. Kot ste opazili bojnim ladjam dajemo novo poslanstvo – pošiljamo jih v boj za naše okolje.

Omenili ste da boste izvajali dejavnost raziskovanja ter opazovanja na morju. Katere dejavnosti pa že izvajajte?

V tem trenutku izvajamo aktivnosti s firmami iz distrikta Brčko na reki Donavi, bolj pomembne stvari pa se bodo dogajale v Jadranu. V Jadranskem morju je nekaj lokacij t.i. odlagališč streliva in minsko eksplozivnih sredstev, ki so bila do poznih 70 let bila aktivna. Tam so od časa pred 1. Svetovno vojno, takratna Avstro Ogrska, stara Jugoslavija pa nova Jugoslavija odlagali viške granat in eksploziva, stara torpeda, mine, strupe in tudi granate z bojnimi strupi. Tu so določene vrste streliva, ki vsebujejo kobalt, fosfor in nihče natančno ne ve niti količine niti vrste. Niti Hidrografski institut v Splitu nima nobenih podatkov kakšni so vplivi glede na to da je pretežna kovina svinec, ki je zelo močan strup in tudi ne vedo v kakšne oblike se vežejo druge kovine kot so volfram, kobalt. Naša želja je izvesti predpripravo za raziskavo deponije streliva in minsko eksplozivnih sredstev in prva na vrsti je deponija streliva pri otočju Brioni. Želimo raziskati še drugih sedem velikih deponij in na osnovi tega naj bi nastal načrt kaj s tem narediti – to morda prekriti ali najti načine kako to odpeljati ven.

Eden od osnovnih podatkov za nadzor plovbe in dogajanje na morju je sistem AIS. Kako ste si to zamislili?

Poleg fizičnega nadziranja z ladjami, obstajajo danes še tehnične možnosti. Automatic Identification System (AIS) je sistem, ki ga imajo moderna letala in tudi ladje (morajo ga imeti vse potniške ladje in ladje nad 300 bruto ton). S pomočjo centra AIS lahko dobimo osnovne podatke o ladji, njenem pozivnem znaku, kam ladja pluje, hitrost, ugrez in podobno. Ta sistem je tudi osnova za krizni management saj omogoča ustrezno izvajanje ukrepov v realnem času. Kot zanimivost morda to. Deset dni preden je zagorel turški trajekt UND Adriyatik pred Rovinjem, sem bil pri hrvaškem sekretarju za pomorstvo in sem mu razlagal to idejo o AIS-u. Povedal nam je da oni že imajo sistem AIS in ne vidijo razloga zakaj bi mi razvijali nadzorni center. Danes pa vemo, da je ladja gorela že 7 ur in dokler neki ribič ni javil ni bilo tam ne pomorske policije ne Obalne straže. Ena od pomembnih pridobitev našega centra bo da z pomočjo satelitov opazimo kdo pa je izklopil napravo AIS ali kdo se skriva.

Kako vključujete mlade pri spoznavanju nevarnosti onesnaževanja?

To sodi v tretjo vejo našega dela – znanstveno raziskovalno delo in šolanje. V ta namen smo se odločili odpreti šolski center kjer bomo imeli možnost na terenu z sedem ali štirinajst dnevnimi programi otroke izobraziti skozi različne delavnice kaj in kako je treba zaščititi okolje, in kako se spopasti z izzivi modernega sveta. V prvem in drugem letu smo to počeli samo med počitnicami, za naslednje leto pripravljamo delavnice, ki bodo trajale tudi čez vse leto. Naša želja je da bi poleg delavnic s področja trajnostnega razvoja postavili tudi delavnice kjer bi se otroci skozi tečaje usposobili za voditelja čolnov. Za njih bi naredili tudi praktično plovbo kjer bi se spoznali s tehniko plovbe in zaščito okolja, kot so nevarnosti nesreč izpustov olja, nafte in podobno. V tem centru bi radi imeli še nekaj. V Sloveniji je dovolj dobro poskrbljeno za plavalne tečaje, v EU prvič po drugi svetovni vojni pa narašča število neplavalcev. Dandanes bazene, ki so bili dostopni vsem, preurejajo v wellness centre, spa in podobno in tudi v Sloveniji imamo vedno več težav kje otroke naučiti plavanja. Že drugo leto delujemo v Novigradu in tam imamo dobro lokacijo za nastanitev okoli 400 otrok. Ta center sedaj ni več samo za te otroke, vključujemo otroke iz Hrvaške in planiramo drugo leto vključiti otroke iz držav EU, Bosne in Hercegovine in tudi iz arabskega sveta.

Dejavnost vašega instituta je res v mednarodnih vodah a te se dotikajo teritorialnih vod posameznih držav. Ali morda pričakujete težave z njimi.

Ko se pojavimo, po navadi naletimo na nasprotovanja. V primeru Slovenije in Hrvaške je to rezultat dosedanje slabe politike, v nekaterih drugih državah pa so rigidni varnostni sistemi, ki še niso opustili miselnosti iz dobe hladne vojne. Recimo, ko smo se pojavili v Splitu z ladjo so rekli pa kaj bodo ti Slovenci čuvali naše morje. Ali pa tole. Ko je skupina slovenskih raziskovalcev opazila preko satelita, da neka ladja v okolici Visa izpušča nekaj čudnih stvari so obvestili hrvaške pristojne organi a ti so odgovorili – kaj pa vas Slovence briga kaj nekdo počne v hrvaškem morju. Tu se stvari spreminjajo na bolje. Moje prejšnje delo so bili premoženjsko pravni odnosi med državami. Deloval sem v Sloveniji, Hrvaški, Albaniji, Ukrajini, Gvineji Bisao, Jemnu, Ukrajini, Rusiji in iz izkušenj vem, da po začetnem hladnem sprejemu potem ko jim razložimo kakšni so naši cilji, se stvari obrnejo in potem ni več težav.

Kakšna pa bo vloga inštituta v Sloveniji?

Jaz živim v Sloveniji, moja družina je tukaj in tudi veliko naših sodelavcev in partnerjev je iz Slovenije. Med njimi je tudi VAL, ki redno obvešča svoje bralce o onesnaženjih in ukrepih za zaščito okolja. Želja nam je da postavimo tu center čeprav bomo delovali v 23 državah.

Na koncu vam želimo mirno morje in čim manj posredovanj pri morebitnih ekoloških in podobnih primerih.