Malpelo

Inula je ves čas dobivala valove v svoja dva premca in poskakovala. Poskakovala je celo noč, cel dan in celo naslednjo noč. Poskakovala je 36 ur. Poskakovala je vsebina v krožnikih, pa tudi vsebina v straniščni školjki. Poskakovala je vsebina v želodcih in si občasno utrla pot na prosto – skozi usta … Inula je bil star katamaran. Zamišljena je bila predvsem kot varna barka za dolga potovanja po oceanih. Šele pozneje je bila preurejena za potapljaški turizem, tako da je lahko sprejela do osem (nezahtevnih) gostov. Ker je bila varnost na prvem mestu, je zaradi nje trpelo udobje. Oba trupa sta bila pregrajena na manjše prekate, ki bi jih bilo možno hermetično zapreti v primeru, če bi se predrla zunanja stena in bi voda začela vdirati v trup. Vrata skozi prekate pa so bila majhna in predvsem nizka z visokimi pragovi. Posledica tega so bili udarci nevajenih gostov v glave in palce na nogah … Inula je bila ena sama improvizacija, kar ni odlika naroda, ki mu je njen lastnik Arvid pripadal. Iz stropa moje kajute so denimo štrleli različno dolgi vijaki, ki so držali različne elemente na krovu barke. Ker sem spal na zgornjem pogradu, sem moral biti zelo pazljiv pri prebujanju … Po barki je bilo ogromno različnih stvari in vse je nekako na videz, brez reda, ležalo na okoli. Povsod so ležale vrvi, razni kabli, cevi, predmeti, ki jim nisem uganil pomena, in celo vijaki so se kotalili naokoli, a presenetljivo niso popadali v vodo. Vse skupaj je bolj spominjalo na nekakšno delavnico kot pa na barko za prevoz gostov. Toda pozneje se je izkazalo, da ima vsaka stvar svoj točno določen namen. Vrvica, denimo, ki je bila na videz nepotrebno pritrjena na nek obroč, je imela nalogo, da drži okno takrat, kadar je odprto. Ena prečka na ograji je bila nižja od drugih, kar je izgledalo zelo malomarno. Toda ko smo jadrali, je prav na tistem mestu napeta vrv sprednjega jadra prečkala ograjo, zato je le-ta morala biti tam nižja … Kljub vsemu pa se nihče od gostov ni pritoževal. Vsi smo vedeli, v kaj se spuščamo. Vedeli smo, da to ni luksuzna in draga ladja za razvajene ameriške turiste, zavedali smo se, da je tudi Inula del pustolovščine, v katero smo se spustili. Na Inuli je bilo poskrbljeno tudi za potapljaško varnost in na palubi barke je na različnih mestih ležalo kar dvanajst velikih jeklenk za kisik – za pripravo nitroksa, pa tudi za zdravljenje dekompresijske bolezni, če bi prišlo do nesrečnega primera. Arvid nam je povedal, da lahko kar pozabimo na naša potapljaška zavarovanja, kajti naš cilj “sredi” oceana je predaleč za helikopterje, rešilna barka pa bi prepozno prišla do nas. Odvisni smo bili torej samo od njegovega kisika … Na obeh krmah Inule sta bila z vrvmi pritrjena dva stara Bauerjeva kompresorja, zelo stara. In zaradi svoje lege na barki tudi zelo rjasta. Vse okoli njiju je bilo mastno od olja, a kot smo pozneje spoznali, sta dajala presenetljivo čist zrak, brez vsakršnega vonja po olju. Na Inuli se nas je znašlo šest potapljaških gostov. Moji trije prijatelji, Avstrijka Sylvia in Nemec Volker. Poleg Irene sta me od mojih znancev spremljala videosnemalec Marjan in mladi Oskar, ki je bil kljub začetku svoje potapljaške kariere že zelo navdušen podvodni fotograf. Razen Marjana in Oskarja smo bili vsi inštruktorji potapljanja in če k nam prištejem še Arvida, nas je bilo od sedmih potapljačev kar pet inštruktorjev. Verjetno ima Arvid bolj redko takšno povprečje na svojem krovu in to se nam je pozneje še kako obrestovalo. Ko si nas je na prvih poskusnih potopih “ogledal”, kako se obnašamo pod vodo in se prepričal, da naša potapljaška izobrazba ni samo na papirju, nam je pozneje dal veliko svobode. Razen v primeru zelo zahtevnih potopov, smo se lahko potapljali brez njegove navzočnosti (kar običajno ni navada). Tudi naši potopi so bili lahko daljši in globlji, kot običajno dovoli svojim gostom.