Magnetic Island

Najin prvi cilj po otokih Whitsundays je bil Gloucester Passage. Neverjetno, kako se je morje na območju nekaj milj popolnoma izpraznilo! Sidro sva spustila pred resortom Montes Reef, ki premore ribjo restavracijo, topel tuš, predvsem pa celo vrsto mrež, v katerih se lahko lenobno guncaš, medtem ko ob sončnem zatonu uživaš koktajl z obveznim dežničkom za okras. S čudovite plaže je samo nekaj zaveslajev do koralnega grebena, ki je veliko boljše ohranjen kot tisti okrog otokov Whitsundays. Razgled je prav tako čudovit in barva morja nespremenjena. Toda turiste sva lahko preštela na prste ene roke. Zanimivo, da ljudje vedno rinemo tja, kamor gre množica … Po dveh dneh uživanja raja na Zemlji sva spet dvignila jadra. Cilj Cape Upstart. Razdalja 50 navtičnih milj. Veter, ki je zjutraj komaj polnil jadra, se je okrog poldneva rahlo okrepil in ves dan ohranil moč okrog 20 vozlov. Sonce naju je prijetno grelo in najin samokrmilni sistem je varno vodil Marutji v smeri severozahod.

Polna luna

Ura je bila štiri popoldne, ko sva prispela do cilja. Veter je bil idealen, gospod Vrvica (najin samokrmilni sistem, ki vam ga bom predstavila naslednji mesec) že dolgo ni potreboval najinega sodelovanja in na obzorju se je prikazala polna luna. Odločitev je padla sama od sebe, morda celo iz lenobe: ne bova se ustavljala, Marutji tako veselo jadra, pustiva jo, naj gre. Ko je sonce zašlo, je Rick prevzel jadrnico, jaz pa sem šla pod palubo. Iz salona sem leže gledala, kako se je postava mojega dragega počasi zavijala v temo … V nekaj minutah sem že poletela v svet sanj. Ko me je Rick zbudil, je bila ura polnoči in na nebu je svetila mogočna polna luna. Moj kapetan mi je navdušeno razlagal, kako je ta noč čudovita, in zdelo se mi je, da mu je skoraj žal, da mi mora predati vodstvo. Vseeno je šel na zaslužen počitek, jaz pa sem ob skodelici čaja resnično uživala neverjetno svetlo noč. Ko se je začelo daniti, sem na obzorju zagledala najin nov cilj: otok Magnetic. Rick je počasi prilomastil iz brloga in še pred osmo sva spustila sidro v zalivu Horseshoe na severni strani otoka.

Otok Magnetic

Otok Magnetic dolguje svoje ime magnetim anomalijam, ki se pojavljajo okrog njega, lahko pa verjamemo, da ime nakazuje tudi magnetno delovanje, ki ga otok ima na vsakogar, ki ga obišče. Kakor močan magnet otok privabi svoje obiskovalce in jih nikakor noče spustiti.

Magnetic je s svojimi 52 km2 relativno velik otok. Po vseh neobljudenih otokih, ki sva jih obiskala v zadnjem mesecu dni, se mi je zdelo kar čudno, da ima otok lahko asfaltne ceste in avtobuse, ki vozijo z enega konca otoka na drugega. Zdelo se mi je, da je to že vrhunec civilizacije.

Dnevi postajajo vroči, ob osmih zjutraj sem že v kopalkah in kar nenehno bi skakala v vodo. Na žalost poletje v Queenslandu pripelje s seboj največjo nevarnost avstralskih voda: meduzo, znano pod imenom morska osa (angl. Box Jellyfish), ki slovi kot najbolj strupena žival na svetu. Zaradi nje se kopalci v teh mesecih podajo v vodo z zaščitno obleko (neopren ali lycra). Nekatere plaže so se oborožile z velikimi mrežami, s katerimi ustvarjajo varno zavetje za kopalce, ki lahko tam plavajo brez strahu pred meduzami in morskimi psi. Oba konca mreže sta označena z rumeno in rdečo zastavico. Na vseh avstralskih plažah dobimo napis “Hvala, ker plavate med zastavicama”. Avstralsko morje vsako leto šteje veliko število žrtev, zato se z njim ne gre hecati.

Tudi v zalivu Horseshoe stoji mreža, tako da sva lahko zaplavala in izkoristila čudovit sončni dan za kopanje in ležanje pod soncem.

Dve tretjini otoka Magnetic je prekritih z gozdom, ki sodi v narodni park. Otok je znan po tem, da lahko med sprehodi srečamo veliko število koal in kengurujev. Okrog in okrog otoka je veliko število manjših in večjih zalivov in vsepovsod so speljane številne dobro označene sprehajalne poti. Velike granitne skale objemajo majhne zalive in so pogosto posejane tudi med gozdovi.

Nekega dne sva se podala na raziskovalni sprehod. Sprehodila sva se med utrdbami 2. svetovne vojne. Otok je v tistem času namreč služil kot obrambna postojanka za mesto Townsville, ki leži na celini, 8 km od otoka, in kjer so se vojaške sile pripravljale na morebitni napad Japoncev, ki so se takrat nevarno bližali Avstraliji. Otok Magnetic je s svojo zemljepisno lego resnično idealna obramba za mesto. Sprehod do zaklonišč in oglednih točk se vije po gozdu in na poti srečamo veliko število mogočnih granitnih skal. Baje, da je nekaj izmed njih umetnih – služile so kot skrivališče za vojake. Rick je vztrajno trkal po skalah, v prepričanju, da bo vendarle našel kakšnega skritega vojaka, ki mu nihče ni povedal, da je vojne konec.

Najin sprehod je bil izredno posrečen, saj sva na vejah evkaliptusa, ki so se spuščale nad kolovoz, kmalu zagledala veliko koalo z mladičem na hrbtu. Oba sta spala, kar nikakor ni čudno, saj koale spijo povprečno 20 ur na dan! Razlog za to je njihovo prehranjevanje. Jedo namreč liste evkaliptusa, ki so energetsko revni in težko prebavljivi. Zaradi tega potrebujejo ogromno spanja. Zanimivo je, da so se zaradi tega v teku evolucije njihovi možgani zmanjšali in so sedaj veliki kot oreh, ki plava znotraj njihove lobanje. Večkrat sem se vprašala, ali bi ne evolucija lahko rajši poskrbela, da bi se koale začele prehranjevati z bolj energetsko hrano. Kakor koli, v zgodnjem popoldnevu je mamica z mladičem spala na veji in radovedni mimoidoči smo ju lahko v miru poslikali. Mladič na njenem hrbtu je bil verjetno star med šestimi in desetimi meseci, saj se mlajši še stiskajo pri njenem trebuhu, starejši pa že sami plezajo po vejah.

Ko sva se po ogledu trdnjav vračala nazaj, naju je prijazna Finka opozorila na drugo koalo nekaj deset metrov v notranjosti gozda. In res, našla sva jo in bila je zbujena! Neverjetno! Pravkar se je prehranjevala in svoj smrček nastavljala poznim popoldanskim sončnim žarkom.