Mabul in njene kirnje

Blisk, pol sekunde premora in pok. Tisočglava jata zaokroži v prestrašenem begu pred neznanim. Spet blisk moje bliskavice s komaj zaznavnim pokom sunkovito izpraznjenega kondenzatorja, pol sekunde premora in pok. Tisoč repov naenkrat trzne pred namišljenim plenilcem. Kot srčni utrip: pok, pok … pok, pok … ali kot sunkoviti pok čeljusti ogromne kirnje, ki je stanovala v bližini jate. Kar se je šnjurom zdela zadnja minuta, se je meni zdel raj.

Mabul je majhen malezijski otok, ki je v zadnjem desetletju večkrat spremenil število prebivalcev. Še nedavno je imel redne prebivalce, ribiče. Živeli so v koliščarskih naseljih ob morju. Sprva jih je bilo okoli 4.000, velika večina jih je na otok s trebuhom za kruhom bolj ali manj legalno prišla iz Indonezije. Ob mojem obisku jih je bilo le še okoli 2.000, preostali so se morali vrniti v revnejšo rodno domovino. Danes jih tam ni več. Naselja so opustošena, morda bagerji že veselo rušijo skromna kolišča, da jih bodo tuji investitorji spremenili v luksuzna turistična naselja. Boj za meter plaže je oster, saj je Mabul izredna lokacija za enodnevne izlete na bližnji, potapljaško svetovno znani Sipadan z njenimi želvami.

Na otoku so zdaj večinski prebivalci turisti. Potapljaške centre obiščejo bolj ali manj predani ljubitelji tega športa z vsega sveta. Prednjačijo Evropejci (Nemci, Italijani) in Azijci (Japonci, Kitajci). Ponudbe so primerne za vsak žep: od ugodnejših bungalovov v sečni notranjosti otoka do luksuznih vodnih naselij s prelepim pogledom na morje, na plitvo peščeno laguno in bližnji koralni greben.

Lastnik potapljaškega centra Smrat Divers si je omislil vodno naselje na plitvem peščenem dnu v bližini koralnega grebena, a ne neposredno pred njim. Da bi potapljače lahko privabil na potope na “domačem dvorišču”, si je omislil umetne podvodne zgradbe, v katerih naj bi zatočišče našle predvsem ribe. Preštudiral je veliko podobnih projektov, ki so se bolj klavrno izšli, saj živali v glavnem niso bile zadovoljne z votlimi betonskimi kroglami, cevmi in kockami. Ta mož si je kot konstrukcijski material omislil tik, les, ki tone in v morju zdrži sto in več let. Iz njega so narejeni tudi koli, na katerih stojijo vodna naselja.

Tako lastnik potapljaškega centra svoje vodiče v nizki sezoni pošilja privezovat vnaprej pripravljene lesene kocke iz tikovih tramov velikosti okoli 1 x 1 m, pritrjene z vrvmi. Iz teh osnovnih kock sestavljajo večnadstropne “stavbe” v obliki velike kocke ali piramide.

Eden izmed vodičev je povedal, da so jim že ob začetku del na peščenem dnu družbo delale tri radovedne kirnje, ki so jih opazovale vedno, ko so potapljači prišli graditi nova stanovanja za ribje prebivalce. Zdaj so te tri kirnje zavzele nekaj zgrajenih “stavb”.

Najprej zgodbam o skoraj že udomačenih kirnjah in njihovi velikosti nisem povsem verjela, saj je pripovedovanja lokalnih potapljaških vodičev boljše jemati z nekoliko rezerve. Vodič namreč našteva izkušnje iz tisočih potopov, turist jih navadno opravi komaj nekaj deset in skoraj obvezno sledi razočaranje. Kolikokrat se je že zgodilo, da nismo videli morskega psa kitovca, ne kladvenic, ne mant, ne jat barakud ali šnjurov, o katerih so vodiči pripovedovali.

Na prvi potop sva se s prijateljem odpravila iz radovednosti. Fotografi moramo domače “dvorišče” zelo dobro poznati, da lahko naredimo kar najboljše posnetke ob najboljšem času. Zato sva si najprej pozorno ogledala celoten akvatorij ter ocenila, kje in kako bi lahko fotografirala ta mala čudesa sveta, zaradi katerih se znova in znova vračava v tropska morja.