Lošinj

Če se otoku Lošinj bližate s Cresa, boste najprej opazili dejstvo, da ste s pretežno nižjega, z makijo poraščenega in le mestoma pogozdenega otoka prišli do hribovite in bolj gozdnate pokrajine, ki se prav strmo dviguje pred vami. Pri tem pa oba otoka loči le nekaj metrov umetno izkopanega prekopa. Umetnega, kajti nekdaj enoten otok je človek nekoč v davnini razdelil na dva in tako le poudaril naravno različnost.

V slikovitem mestecu Osor, kjer smo se za dlje časa ustavili, saj je tam kaj videti, smo se med drugim oskrbeli tudi z literaturo, a smo dobili bolj malo uporabnega, ko smo spraševali po Lošinju. »To boste morali pa že v `malem` povprašati,« nam je dejala sicer prijazna turistična delavka in pri tem mislila na Mali Lošinj.

No, očitno je ločnica med obema pomembnejša, kot smo mislili in samo skomignili z rameni.

Lošinj, ki je del otočja Apsitride, dobro poznam, pravzaprav je od vseh jadranskih otokov prav Lošinj tisti, na katerem sem preživel največ časa. Če na hitro seštejem kakšne štiri mesece, od tega tri mesece kot vojak nekdanje JLA. Med drugim sem imel tudi srečo, da sem tam doživel menda najhujšo zimo, kar jo pomnijo in je prebivalce osrečila z več kot pol metra debelo snežno odejo!

Sicer pa sem se v teh krajih najpogosteje »motal« z jadrnico in otok večkrat obplul. To velja tudi za Cres, toliko bolj, ker sem v tamkajšnji marini imel leto dni privezano svojo barko.

Ob zadnjem obisku oktobra lani me je najbolj zanimalo, kaj je po nekajletni odsotnosti novega v teh krajih. Po štirih dnevih križarjenja se je izkazalo, da nič pretresljivega. Potovanje je tako izzvenelo v podoživljanju preteklih dogodkov in v uživanju v jesensko bleščečih dnevih, ki so tiste dni osrečevali prebivalce otočja in redke turiste.

Na pamet težko rečem, ali sem pogosteje plul ob zahodni ali vzhodni obali otoka, a zdi se mi, da ob zahodni. Najbrž zato, ker ležijo v bližini otočki Unije, M. in V. Srakane in Susak, pa tudi zato, ker me je pot s severa proti jugu Jadrana največkrat vodila po zahodni strani.

Osor je nekakšna nevralgična točka na otočju, iz več razlogov, in v njegovi bližini sem pogosto preživel po več ur, največkrat zato, ker sem z jadrnico čakal na sprostitev kanala in ob takšnih priložnostih smo največkrat sidrali v kakšnem od sosednjih zalivčkov. Ti se globoko zajedajo v tem delu hribovit otok, kjer se višina hribov dvigne skoraj do 600 metrov. Ta del je zanimiv za planinarjenje, na kar vas med drugim opozarjajo tudi table, a moram reči, da se sam nisem nikoli povzpel na vrh, ker v nasprotju z večino Slovencev nimam planinskega instinkta. Verjamem, da je od tam čudovit razgled na otočje, Kvarnerski zaliv, jug Istre in celo na Triglav se menda vidi. A to me ni nikoli zanimalo; če bi se že vzpel na enega od vrhov, bi to bilo zato, da bi si ogledal Velo jamo, v kateri so našli ostanke pračloveka. Takšni kraji, ki si jih je človek v davnini izbral za svoje zatočišče, so najbrž `nabiti` z energijo in to bi me bolj privlačilo od pogleda z višine. Morda zato, ker `od višine se zvrti`, kakor poje slovenski trubadur.