Lončar – pomorec in njegov oče

V Vonitsi, mestu, skritem v zalivu Arta, nedaleč stran od turistično obleganega otoka Levkas, je bilo poletni sezoni navkljub mirno, skorajda pusto. Notranje morje, v katerega lahko z morske strani vstopimo tik ob vhodu v mesto Preveza, spominja na velikansko močvirje. Tu so našle svoje zatočišče predvsem ptice, svoj zaslužek pa mnoge ribogojnice, ki edine kazijo idilično pokrajino sicer večinoma okoljevarstveno zaščitenega zaliva. Je spokoj v zalivu povezan z zgodovino teh krajev ali pa se zdi Vonitsa preveč grška, da bi privlačila obiskovalce? Zaliv vsekakor ima težko, s krvavimi bitkami zaznamovano zgodovino in pogled v motno, z muljem prepojeno vodo zaliva Arta nehote vzbuja domišljijo. Prav na vhodu v zaliv Arta, 18 km od mesteca Vonitsa, se je leta 31 pred našim štetjem “odigrala” ena odločilnejših zgodovinskih bitk med Markom Antonijem in Oktavijanom, v kateri je zmagal slednji. Zakaj se je Mark Antonij umaknil iz bitke in sledil Kleopatri, ostaja uganka mnogim zgodovinarjem, kot tudi motiv mnogim umetniškim upodobitvam bitke. V zaliv, ki je širok 10 Nm, dolg pa 25 Nm, se izlivata dve reki, Charadra in Arachthus, pokrajina ob zalivu pa spominja na zamočvirjeno jezero. Tam lahko srečamo velikanske morske želve, delfine, posebne dalmatinske pelikane, raznolike ptice, včasih pa tudi zelo nenavadne jadralce. Angleški par – pomorskega lončarja in njegovega 94 let starega očeta – smo srečali prav tam, na pomolu pod srednjeveško utrdbo mesta Vonitse. Naš dnevni ritem preživljanja časa z otroci in način življenja angleške posadke se je nenavadno ujemal. Tako skrb za otroke kot starejše je namreč zahtevala dokaj urejen ritem prehrane, majhne dnevne premike z barko, počasne sprehode in predvsem celodnevno odgovornost. Prijetni pogovori s 94-letnim Martinom in njegovim sinom Johnom, ki že 27 let vsako poletje skupaj preživita štiri mesece na jadrnici v Sredozemlju, so zaznamovali naš obisk v tem kraju, kot tudi odprli nova obzorja o potovanjih. Nekdanji angleški kmetovalec Martin se je iz kokpita veselo smejal vsem mimoidočim, jim ponosno zaupal letnik rojstva in svojega sina predstavljal z: “That`s my little boy!”. Z Martinom in Johnom smo se pogovarjali o njuni odločitvi za vsakoletno jadranje, o odgovornosti do starejših v družbi, o njunih poteh, ki sta jih v vseh teh letih prevozila po Sredozemskem morju, kot tudi o zanimivih jadralskih točkah v Jonskem morju.