Lignji
Ladijska kuhinja
Malokdo nima rad lignjev, saj so živilo, ki zadovolji široko paleto jedcev različnih okusov in navad. Lignji so lahko preprost, vsakodnevni obrok ali pa prava morska specialiteta, ki vzburi brbončice še tako zahtevnemu gurmanu.
Dejstvo je, da lignje in možnosti njihove priprave večina ljudi premalo pozna. Ob tem je zanimivo, da jih veliko ljudi sploh ne naroča kot cenjeno živilo, temveč iz povsem različnih, pragmatičnih razlogov. Tako lahko v obmorskih restavracijah opazimo turiste, po navadi celince, ki na dopustu sicer radi naročijo kaj morskega, a ne rib s kostmi. Otroci jih naročajo, da se izognejo ribam, s katerimi zna siliti veliko staršev. Marsikdo jih naroči, ker se s porcijo lignjev dodobra nasitijo, spet drugi zato, ker imajo v morskih restavracijah v primerjavi z velikokrat precenjenimi ribami lignji še vzdržno ceno. Pa pustimo restavracije in njihovo dokaj enolično ponudbo in se posvetimo zgodbi o lignjih in njihovi pestri pripravi.
Lignji sodijo v skupino glavonožcev, ki se delijo na oktopode, med katerimi je najbolj znana hobotnica, in dekapode, kamor sodijo sipe in lignji. Čeprav so na krožnikih velikokrat povsem običajna in množična hrana, so znanstvenikom še vedno precej neznana in nenavadna bitja. Kljub milemu in nedolžnemu videzu so grabežljiva bitja, ki svoj plen z desetimi kraki bliskovito »pohopsajo«, svoje sovražnike pa zmedejo in odvračajo z brizganjem črnila. Hranijo se predvsem z majhnimi ribicami in rakci. Skratka, s temi navadami nekoliko spominjajo na novodobne tajkune, mar ne!!
Ščepec zgodovine
Z lignji so se sladkali že v antiki, a le Grki in Bizantinci. Zahodni stari Rimljani na splošno niso bili prav veliki ljubitelji morske hrane. Dolga leta so se namreč raje prehranjevali z zemeljskimi plodovi, torej s celinsko hrano. Plodovi morja so širšo veljavo na področju današnje Italije dobili šele v času Beneške republike, pa tudi takrat le počasi. Tako so le postopoma postali zelo priljubljena hrana med danes »radojedimi« Italijani.
Legenda, od kod so lignji priplavali
Po starogrški legendi ima največje zasluge, da lahko še danes uživamo lignje, Triton, sin Pozejdona in vnukinje Oceanosa Amfitrite. Triton je bil že ob rojstvu posebnež, saj je na svet privekal kot pol človek pol riba. A nič zato, saj je kazalo, da bo bister fant, bolj človeške kot ribje pameti. Presenečenemu in malce zaskrbljenemu očetu, po funkciji pa vrhovnemu bogu morja, se je kljub temu takoj po rojstvu tako zasmilil, da ga je jadrno proglasil za nižjega boga morja. Ob tem mu je poklonil zlato morsko kočijo (nekakšen »skuterček«), triroge vile (podvodno puško) in zavito školjko ter ga s takšno popotnico poslal s trebuhom za kruhom na širno morje. Pobalin se je nato s kočijo po morski gladini tako spretno in vztrajno preganjal, da je zgladil tudi najbolj razbesnele valove. To so videli takratni morjeplovci in ga začeli častiti kot boga valov. Pa je prišla puberteta, poba je začel ponočevati, zahvaljujoč svojemu ribjemu repu pa zahajati v nočno življenje podmorja. Tam je srečal mile sirene in, kakopak drugače, se z njimi zapletel v sladka razmerja. Ker sirene niso ljubosumna bitja, je naš fakin ljubezenska razmerja vzpostavil s kar štirimi ljubicami. Ker so ljubimkanja postajala vse bolj pogosta, potekala pa brez kakršne koli zaščite, so se seveda začeli rojevati otročki. A glej čudež, čeprav imajo Triton in sirene videz pol človeka pol ribe, o vsaj malo človeškem videzu pri otrocih ni bilo ne duha ne sluha. Aglaopheme je začela rojevati ribe, Thelxiepia rake, Molpe školjke, Pisinoe pa glavonožce, med katerimi so v življenje zaplavali tudi lignji. No, kot že rečeno, Triton je bil bister fant. Hitro je dojel, da v kolikor hoče ob svoji naporni službi (glajenje valov in pomirjanje neviht) v vznemirljivih nočnih obiskih pri štirih ljubicah še naprej uživati, mora nemudoma priznati vse otroke. Rečeno, storjeno. Triton in sirene po tej legendi svojo »raboto« nedvomno počnejo še dandanes. Je morebiti morskih bitij danes v slani vodi vse manj zaradi njihove častitljive starosti ali le zaradi trenutne medsebojne naveličanosti?
Kakor koli, ta ljubka legenda je zagotovo jasen dokaz, da so že stari Grki morske dobrote »spredalčkali« v skupine, kot jih imamo še danes.