Lepote Korčule

Korkyra Melaina so jo poimenovali Grki, Korkyra Nigra so jo poimenovali Rimljani, Karkar so jo v 10. stoletju poimenovali prvi naseljeni Hrvati, danes pa se imenuje Korčula. Ta šesti otok po velikosti v Jadranskem morju ima vse potrebno, kar privlači različne obiskovalce. Čudovita arhitekturna zasnova mesta Korčule, razgibana obala s številnimi zalivi, oljčni nasadi, dišeči borovi gozdički, bistro morje, blago podnebje in čudovit podvodni svet. Korčula ima svoj šarm.

Pogled v preteklost

Statut mesta Korčula, ki je določal vse aktivnosti in pravila v tem sredozemskem mestecu, velja za enega najstarejših pravnih dokumentov v tem delu Evrope. Mesto Korčula je bilo urbanistično zasnovano v obliki ribje kosti in je kot takšno ohranjeno vse do današnjih dni. Dosledna urbanistična zasnova, obogatena z raznolikimi arhitekturnimi dodatki in rešitvami, razkošna pročelja in drugo izvira večinoma iz 15. stoletja, zato prevladujeta renesančni in gotski slog. Najstarejši ostanki srednjeveške Korčule izvirajo iz 10. oziroma 11. stoletja. Glavne dejavnosti so bile v preteklosti izdelava ladij, pridelava olivnega olja in vina ter kamnoseštvo. Ni čudno, da je mesto Korčula zgrajeno skoraj izključno iz korčulanskega kamna. To je bil prostor, kjer je cvetela trgovina in kjer so ljudje dobro živeli, sloves o njihovih izdelkih pa se je razširil daleč naokoli. Na Korčuli se je tradicija izdelave prenašala skozi več rodov in tako je kar nekaj rodbin pomembno prispevalo k današnji podobi mesteca. Leta 1001 Korčula prvič pride pod beneški vpliv, pozneje pride pod hrvaško-ogrske kralje in leta 1256 ponovno pod beneški vpliv. Leta 1298 sta se v bližini Korčule spopadli beneška in genovska flota, v tej bitki pa je bil zajet tudi tedaj neznani Marko Polo, ki se je boril na beneški strani. Korčulani so ponosni na svojega prednika, ki je zaslovel po vsem svetu in to je opazno skoraj na vsakem koraku. Čeprav je znana le približna letnica njegovega rojstva (1254) in se o njegovem zgodnjem življenju ne ve skoraj nič, se Korčulani s tem ne obremenjujejo. Menda je na otoku še danes prisoten priimek Depolo in prebivalci so trdno prepričani, da gre za potomce slavnega morjeplovca.

Pozneje je Korčula v začetku 14. stoletja za krajši čas zopet prišla pod vpliv hrvaško-ogrskih kraljev, leta 1420 pa ponovno pod beneški vpliv, kjer je ostala vse do leta 1797, kljub temu, da je bila nekajkrat napadena s strani turške vojske, ki si je v tem obdobju pokorila praktično vse dežele, kjer se je pojavila. Za Benečani si je vpliv nad Korčulo izborila Avstro-Ogrska, za krajši čas v 19. stoletju pa Francozi, Rusi in celo Angleži. Ni čudno, ko pa je na Korčuli toliko dobrin, ki so premamile številne vojske. Čeprav je zavetnik otoka sv. Marko, Korčulani praznujejo od sredine 18. stoletja mestni praznik 29. julija, ko goduje sv. Teodor, njihov mestni zavetnik.

Posebna značilnost otoka Korčula pa je tudi viteška igra moreška. Ta viteška igra predstavlja dvoboj med muslimanskim in krščanskim svetom. To je boj med belim kraljem krščanskim kraljem Osmanom in črnim muslimanskim kraljem Morom, ki je prvemu ugrabil nevesto, tako imenovano Bulo. To je torej dvoboj za ljubezen ugrabljene mladenke in glede na okoliščine je verjetno popolnoma jasno, kateri kralj zmaga na koncu. Ta viteška igra se je v preteklosti igrala v številnih sredozemskih krajih, zato ni avtohtona na Korčuli. Se pa zato danes samo na Korčuli izvaja ta igra oziroma ples in to že več kot 500 let.

Mesto Korčula

Mesto Korčula je izredno lepo dalmatinsko mestece, v katerega vstopite skozi prostrano stopnišče, ki vas potem preko ozkih uličic popelje do osrednjega trga, tako imenovane piace. Na vsakem koraku se bohotijo beli in roza oleandri. Cerkven stolp, ozke in stisnjene hiše, čudovito obzidje in stolpi pričarajo pravo sredozemsko vzdušje. Hladno pivo s pogledom na čudovito morje je samo pika na i. Na uličicah so številne konobe, ki vabijo z morskimi specialitetami in dobrim dalmatinskim vinom. A to pride na vrsto zvečer, ko se bo že nekoliko ohladilo. V tej neizmerni vročini pač res ne čutim nobene lakote. Sprehod po mestu sem nadaljeval proti zalivu, kjer je manjše pristanišče. Že od daleč pa je v primerjavi z vsemi drugimi ladjami in jahtami izstopala velika lepotica, ki je na krovu imela celo helikopter. V tistem obdobju je bila ta jahta pravzaprav princesa vsega Jadrana. To je bila jahta Bernieja Ecclestona. Ali je takrat užival na jahti ali ne, ne vem, sem pa opazil le nekaj mornarjev, ki so neutrudno čistili ladjo, in varnostnika, ki je z zelo mrkim pogledom opazoval moje fotografiranje.

Dvoboj s hobotnico

Potopi ob južnih stenah Korčule mi ostajajo v spominu predvsem po številnih srečanjih s hobotnicami. Toliko hobotnic, kot sem srečal med tukajšnjimi potopi, nisem srečal še nikjer. Na vsakem potopu sem se spopadal z vsaj petimi ali šestimi hobotnicami. Da ne bo pomote, moje edino orožje je bil seveda podvodni fotoaparat, medtem ko so hobotnice imele na voljo svoje lovke in pa številne luknje v stenah, kjer so se skrivale. Prvo hobotnico sem opazil povsem naključno, saj sem med plavanjem ob steni nenadoma opazil, da se premika nekaj, kar naj bi bilo del stene, torej negibljivo. Zato sem se ustavil, zadržal dih in z masko usmeril pogled še enkrat v tisti »gibljivi« del stene. Seveda sem takoj opazil dvoje oči, ki so pozorno spremljale vsak moj gib. Lovke, prej prisesane na steno, so počasi popuščale in se pripravljale na skorajšnji pobeg. Še zadnjič sem preveril vse nastavitve na fotoaparatu, potem pa sem šel v odločen napad. Pritisk na sprožilec, blisk, črnilo in hobotnice ni bilo več. A prav daleč ni mogla zbežati. Natanko do prve luknje, le nekaj metrov oddaljene od mesta prvega dvoboja. Hobotnica se je v celoti zavlekla v luknjo na prav zanimiv način. Po celem obodu luknje se je razprostirala ena izmed lovk, medtem ko je bila glava v sredini. S priseski lovke se je čvrsto oprijemala luknje, njene oči pa so pozorno spremljale vsak moj gib. Naredil sem nekaj posnetkov tako »zložene« hobotnice, potem pa sem se od luknje nekoliko oddaljil, zadržal vdih in opazoval luknjo. Po nekaj sekundah je iz luknje pogledala prva lovka in zatem še druga. Oči hobotnice pa so bile »kot na peclju«. Hitro me je opazila in ko sem se ji ponovno približal, se je ponovno skrila v luknjo. Po nekaj ponovljenih poskusih sem opazil, da je nastal pat položaj in da na ta način hobotnice ne bom uspel zvabiti iz luknje. Spoznal sem, da se moram še nekoliko bolj oddaljiti. Prav toliko, da se bo hobotnica opogumila, da zapusti luknjo, a hkrati ne preveč, da mi ne bo ušla. Želel sem jo namreč fotografirati z modrino oziroma črnino v ozadju. Počasi sem se oddaljeval s pripravljenim fotoaparatom, hobotnica me je pa vseskozi budno spremljala. Jasno je bilo, da bo v naslednjih nekaj trenutkih ta psihološki dvoboj nekdo od naju izgubil. Ni bilo več časa za premišljevanje, saj se je hobotnica že pognala iz luknje, jaz pa za njo. Dvoboj je bil odločen, saj sem hobotnico uspel z eno roko ujeti in jo zadržati v roki. Ker sem jo z roko prijel tik pod glavo, lovk ni uspela povsem oviti okoli roke, res pa je bila tudi hobotnica manjša. Po velikosti njenih priseskov lahko izkušen potapljač namreč hitro približno oceni velikost hobotnice. Nekajkrat se je zabliskalo in nekajkrat je hobotnica spustila črnilo, a tega je bilo vsakokrat manj. Na koncu mi je uspelo narediti še posnetek, ki sem si ga že dolgo želel. Hobotnica je namreč razprla vse lovke in tako sem skozi objektiv aparata ugledal tisti spodnji del hobotnice, kjer se združi vseh osem krakov. Še en posnetek, potem pa sem jo nežno nekajkrat pobožal med očmi in jo izpustil. Hobotnica je urno zaplavala v modrino in kmalu se je skrila v naslednjo luknjo. Preveril sem zalogo zraka in čas potopa in spoznal, da bom moral s potopom zaključiti.