Lepljenje pleksi oken
Tokratni prispevek je namenjen predvsem (čedalje bolj redkim) amaterskim samoizdelovalcem, ki so zbrali še toliko znanja in poguma, da so se lotili izdelave plovila, bodisi od samega začetka bodisi v tako imenovani „kit“ različici. V vsakem primeru se pride do točke, ko je potrebno „odprtine“ zapolniti bodisi z okni, ki se odpirajo, bodisi s fiksnimi okni iz pleksija zgolj zaradi svetlobe.
Samoizdelave oken za odpiranje ne priporočam, saj je ponudba oken na trgu dokaj ugodna in vsakdo bo našel za sebe najprimernejšega, bodisi iz navtičnih katalogov bodisi iz domače izdelave v Sloveniji. Palubna okna vse do dimenzij 600 x 600 izdeluje znani morski zanesenjak in izdelovalec, gospod Kralj iz Ljubljane, v svoji obrtni delavnici. Narejena so iz zelo močnega litega aluminijastega okvirja, odpornega na morsko vodo, in po želji opremljena z do 12 mm debelim pleksijem. Odpirajo oziroma zapirajo se sicer na vijake (potrebno je nekaj sekund več časa kot pri drugih oknih), vendar je sistem zanesljiv in preizkušen. Vsa okna so tudi opremljena z držalom za zadržanje okenskega krila v želenem odprtem položaju.
Samoizdelava teh oken je nesmiselna, saj je izvedba tesnjenja dokaj zahtevna in nam pobere preveč časa, pa tudi stroškov. Še zlasti pa odsvetujem kakršen koli nakup strešnih oken, ki se jih dobi za namen vgradnje v počitniške prikolice ali avtodome. To stran vržen denar z veliko sitnosti pri uporabi.
Tokrat pa se bom bolj osredotočil na okna, ki imajo namen zgolj izboljšanje svetlobnih pogojev v kabini, delno pa tudi estetske učinke tako od zunaj kot tudi znotraj. Ta okna so različnih dimenzij in oblik, kakor pač dopušča tehnologija obdelave pleksija. Ne glede na to, kakšne oblike je okno, je eno prvih vprašanj oziroma odločitev, kako ga pritrditi na želeno mesto (stene kabine v največ primerih). Še v mojih časih razcveta navtične samoizdelave, tako pri nas kot tudi v tujini, smo se ozirali po velikih izdelovalcih in posnemali njihovo tehnologijo pritrjevanja. To so bili časi v sedemdesetih do devetdesetih letih prejšnjega stoletja in kemija lepil še ni bila tako razvita, kakor je danes. Zaradi tega smo v tistih časih delali v domačih delavnicah tako, da smo pleksi na robovih prevrtali in ga pritrjevali z vijaki. Zatesnitev pa smo opravili bodisi s steklarskim kitom, navadnim silikonom in pozneje z znano znamko poliuretanskih kitov. Vijake pa smo zatesnili bodisi z gumijastimi podložkami, pozneje pa tudi s tesnilnimi kiti.
