Ladijske polene

Ladijske polene

Zakladi Pomorskega muzeja

AVTOR Karmen Stanovnik
FOTO Dr. Igor Presl, Pomorski muzej

Navtični laiki bi si lahko pod besedo ladijska polena ralagali kos debla. Izkušeni morjeplovci pač vedo, da ladijske polene (fr. la poulaine – ladijski kljun) oziroma lesene okrasne figure že tisočletja krasijo ladijske kljune. Premce egipčanskih ladij so tako krasile rezbarjene šakalove glave Anubisa – vodnika na poti, premce arabskih jadrnice je krasil oven, feničanske je krasila konjska glava, ladijske kljune Vikingov so krasili normanski zmaji in kače.

Pomorski muzej je že pred leti izdal nadvse zanimivo knjižico Ladijske polene, ki jo je napisala umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka, Duška Žitko. V njej so med drugim predstavljeni vsi pri nas ohranjeni primerki: meduza, morski konj, ovčje runo, Nereida, sv. Marija, mala morska deklica in ladijska pošast. Resda so maloštevilni, a nekateri med njimi po ekspresivni moči in umetniškem vtisu celo prekašajo najlepše evropske ladijske figure.

Ladijske polene še danes krasijo ladijske kljune – predvsem v severnoevropskih državah, pa tudi na nekaterih južnojadranskih otokih mladci še vedno radi okrasijo premec ali jambor svoje skromne pasare z ovnovim, morda celo muflonovim rogovjem ali pa z odsekanim in posušenim repom največje ulovljene ribe. Trgovske in vojaške ladje še v teh sodobnih časih vrh premca postavijo podobo grba enote ali ladijske družbe.

A poglejmo najprej, kako je sploh nastala ideja ladijskih figur; kakšna je funkcija ladijskih polen?

Morje se človeku že od nekdaj zdi privlačno, radodarno in mirno, pozna pa ga tudi kot pretečega in nevarnega. Človek, ki si daleč v preteklosti ni znal razložiti njegovega nastanka, obsežnosti in zakonitosti, ga je kaj hitro postavil na mesto božanstva. Kult morja je tako zrasel iz primarnega strahu pred neznanim in neobvladljivim elementom, ki ga je potrebno občudovati in častiti, figura na premcu pa je bila tista, ki naj bi pomorce in ribiče na morju varovala pred naravnimi nesrečami oziroma neznanimi nadnaravnimi silami, ki so se jih bali. Pomorščaki so globoko verjeli v čarobno moč polen; predstavljale so talisman, ki ga je bilo potrebno zaščiti pred vsemi vplivi. Če se je katera poškodovala, so v tem videli zlovešče znamenje. Razvili so se celi nizi upodobitev, v katerih se izraža bogastvo idej, prepletenih z religioznostjo, praznoverjem in tradicijo. Največkrat je bila to zastrašujoča morska pošast – ta naj bi pomagala pridobiti simpatijo božanstva ali pa ga ukrotiti, prestrašiti in pregnati. Za tovrstne figure, ki so bile običajno na manjših ribiških in tovornih ladjah, so značilna velika usta in izrazito poudarjene oči. Polene so sicer krasile vse tipe ladij: vojaške in tovorne, piratske in ribiške. Ker se je vsako plovilo na morju drugače odzivalo, so bili pomorci prepričani, da so ladje živa bitja, vsaka s svojim značajem. Pomembno je bilo torej – celo usodno – izbiranje imena ladje, še pomembneje pa je seveda bilo izbrati pravo poleno – tako, ki bo znala ladjo voditi z magično močjo in ji na širnem morju kazati pravo pot. …

Več si lahko preberete v Valu št. 190