Kvarnerska lisica

V kokpit ravnokar položiva živega igluna, čudovito 5-kilsko mečarico. Bliža se konec leta, pozno popoldne sredi Kvarnerja, oblačno in hladno vreme. Popolna bonaca z obzorjem brez barke. Z Marijanovo jadrnico sva že več ur prepuščena neslišnemu toku, ki naju s hitrostjo pol milje nosi med Galiolo in Italijo. Zrak okoli kokpita reže oster vonj smrdljivih sardel. …

…Preko 100-kilogramski problem imam na vrvici, ki jo bo lisica težko pregriznila, saj sem jo, na mojo srečo, zapel zunaj dosega ostrih zob in močnega gobca. Prvi pobeg v globino je silovit, a ni bliskovit kot pri tuni, ko zaplava s preko 90 km/h. Lisica le vztrajno in počasi, kot podmornica, vleče v svojo smer. Nastavljam zavoro na roli, vrvica ječi, zavora na roli brenči, palica iz titana je ukrivljena do moje roke. Nekje mora počiti. A ne poči. Ob takih borbah sem vselej, kot je otrok nad babičinimi piškoti, navdušen nad vrhunskimi dosežki najsodobnejše japonske ribiške tehnologije, ki nam s svojimi produkti omogoča doživeti nemogoče. Celo v Jadranu.

Med švicanjem razmišljam. Če odrežem vrvico ta trenutek, bo lisica navkljub svoji surovosti zagotovo hitro poginila, saj jo bo nekaj deset metrov vrvice živciralo, lahko se ji celo ovije okoli srpastega repa, s katerim si lovi hrano. …

Več si lahko preberete v 217. št. revije Val navtika.