Kulinarično “kočarjenje”

Kulinarično “kočarjenje”

Val207
AVTOR Robert Renninger
FOTO Robert Renninger

Kočarjenje pomeni lov ribe s kočo, barko, ki za seboj po morskem dnu vleče nekaj metrov široko in nekaj metrov visoko mrežo v obliki vrečke. Gre za tradicionalni lov, ki pa bi ga sam najraje prepovedal.

Na tak način se lovi na peskovnatem in muljastem dnu, vendar se pri tem uničuje morsko dno, s tem pa posledično tudi flora in favna, ki sta pomembni za morski ekosistem. V mrežo ribiči ujamejo tudi manjše ribe, ki bi jih sicer morali vrniti v morje, žal pa ob dvigu mreže, poškodovane od ostalih organizmov, ujetih v mrežo, poginejo. Mrtve »romajo« nazaj v morje, če ne drugače kot hrana rakom in ostalim ribam, ki so takrat v okolici. Mreža ima sicer predpisano velikost očesa, določen je razmik med mrežo, vendar ko je enkrat na pol polna, se v njo ujamejo tudi majhne morske živali, npr. trilja, mol in sipica, ki bi naslednje leto komaj spolno dozorela in s tem pripomogla k reprodukciji. Če bo šlo tako naprej, naši potomci ne bodo vedeli, kako smo živeli oz. kaj smo jedli. …

»FRITTO MISTO«

Omenjene ribe sem previdno očistil in filetiral. Ker so bile manjše, sem uporabil mini nož, še bolj oster kot običajno, saj se pri manjših ribah meso hitreje poškoduje, riba pa mora biti še bolj sveža kot pri večjih primerkih. Kozice in škampe sem v večini oluščil iz lupine, le manjše sem pustil v oklepu, saj je ta pri njih zelo dober in hrustljav. Hobotnice sem na hitro skuhal v plitki vodi, ki je komajda pokrila dno posode. Ko sem vse skupaj pripravil, strokovno bi temu rekli »mise en place«, sem vsak košček surovine posebej paniral le v moki, ocvrl na vročem olju, solil in zložil na papirnate brisače, da bi vpile odvečno olje. Ko je bil pladenj dovolj napolnjen za celo ekipo, smo končno lahko jedli. Pomagali smo si z rokami, jedli smo brez pribora in krožnikov, po domače. Zraven smo si privoščili kos belega kruha, rezino limone in omakico, recimo majonezo, ki jo prav tako naredim iz oljčnega olja. Vse smo poplaknili s kozarcem bele malvazije, rdeča tako ali tako ne obstaja, v ozadju pa nam je igrala Klapa z radio tranzistorja. Mimogrede, če sem pri volji, pravično razdelim porcije, vsakemu serviram hrano v papirnate vrečke, take »fensi šmency«. Razmišljam o »fish & chips« kiosku v Ljubljani, ampak kaj več o tem ob drugi priliki.

GRATINIRANE KAPESANTE (JAKOBINKE)

Shellova školjka že sama po sebi predstavlja servirni krožnik, ki naredi najmanj škode za okoljevarstvo, saj školjko v njej ujameš, pripraviš, poješ in vrneš nazaj v morje.

Školjke odprem z nožem, odvržem ravni del, polijem z oljčnim oljem in dodam pol mini žličke masla, naribam ščepec kuhanega krompirja in parmezana, posipam s svežim peteršiljem in za pet minut postavim v ogreto pečico. …

Več si lahko preberete v 207. št. revije Val navtika.