Krompir naš vsakdanji

Mornar še vedno sem na ladji Koper, v Džakarti nakladamo premog in poper, znorel bom od riža na tisoč načinov, zbolel sem od sadja in vitaminov.

Dišal je tvoj zbogom ob zvokih sirene, dišala so pisma besede svilene, dišala je najina vojna in mir, a najbolj je dišal tvoj pražen krompir. Tvoj pražen krompir. Z. Predin Z malce domišljije ga je mogoče pripraviti od najbolj preproste jedi pa do kuharske mojstrovine. Pripravimo ga lahko kot samostojno jed, kot prilogo ali pa ga uporabljamo kot dodatek k jedem. Prav zato je v evropski kuhinji najpogosteje postrežena jed in prav zato je danes eno najbolj priljubljenih živil na vsem svetu.

Krompir je zdravju prijazen, saj vsebuje kar precej vitamina C, pa vitamina A in B. Poleg škroba je v njem obilje rudninskih snovi, med njimi kalij, železo, fosfor, kalcij in baker. Sestavine pa niso enakomerno porazdeljene. Daleč največ jih je tik ob lupini, zato moramo krompir tanko olupiti, še boljše pa je, da ga kuhamo z lupino vred.

Povsem napačno mnenje je, da krompir redi, saj ima kuhani krompir v primerjavi s kruhom le slabo tretjino energetske vrednosti. Res pa je, da ima krompir več kalorij kot druga zelenjava, vendar jedca po navadi tudi prej nasiti. Ob krompirju še najbolj redijo razni dodatki, denimo maslo ali smetana, pa tudi težke in krepke omake.

Malo zgodovine

Krompir izvira iz Južne Amerike, s pobočij Andov, kjer nekatere vrste rastejo celo nad 2.500 metri nadmorske višine. Menda so se tamkajšnji staroselci z njim hranili že pred 8.000 leti. Kot glavno rastlino so krompir vzgajali tudi Inki, ki so ga častili kot božjo rastlino in zato ob sajenju in tudi ob pobiranju krompirja prirejali posebne obrede. Iz krompirja so izdelovali celo žganje in varili pivo.

Ti okusni gomolji so se na evropskih mizah znašli v drugi polovici 16. stoletja. Vrli pomorščaki so ga k nam prinesli po dveh poteh. Na južni poti so se potrudili Španci, na severni pa Angleži.

Po južni poti ga je na španski kraljevi dvor prvi prinesel osvajalec Pizarro. Z dvora pa so vzgojo krompirja prevzeli frančiškanski menihi, ki so ga nato prenesli še v Italijo. Za širitev krompirja so zaslužni tudi španski vojaki, saj so ga kot vojaško hrano jemali s seboj na pohode v Francijo, od koder pa se je nato razširil še na Nizozemsko in naprej.

Po drugi, severni poti pa sta ga na staro celino prinesla sir Francis Drake in sir Walter Raeight. Anekdota pravi, da so angleški mornarji ob vrnitvi iz Amerike ladjo zasidrali na Temzi in na slavnostno kosilo povabili kraljico Elizabeto I. Dvorni kuharji so se kraljici v čast in za pokušino odločili skuhati krompirjevo juho. Toda, groza, nevedni in nesrečni kuharji so namesto okusnih gomoljev v juho zakuhali zelene jagode s stebel. Juha je bila grenka in neužitna – pravzaprav celo strupena. Bog ve, ali kuharjev k zmoti niso napeljali mornarji; ti so namreč med kraljičino pokušino juhe v salonu, na palubi sami veselo pojedli okusne gomoljčke. Kljub temu spodrsljaju se je krompir po Angliji hitro razširil še k Ircem, ki še dandanes veljajo za največje ljubitelje krompirja v Evropi.

Množično gojenje in poraba krompirja sta se začela konec 17. stoletja, ko je Friderik II. izdal odredbo, da mora krompir gojiti vsak kmet. Kmetje pa nove bilke niso sprejeli z zaupanjem. Ker rastline niso hoteli saditi, se je Friderik razhudil in uvedel stroge kazni za kmete, ki krompirja niso želeli gojiti. Friderika II. si je vzela za vzgled tudi habsburška cesarica Marija Terezija ter v 18. stoletju uvedla obvezno sajenje krompirja še v svojem imperiju. Po mami je načrtno vzgojo krompirja nadaljeval tudi sin, cesar Franc Jožef.

No, pa smo počasi prišli do naše dežele. Tudi naši kmetje nad sajenjem krompirja sprva niso bili preveč navdušeni. Pri tem so kmetom dodobra stali ob strani, jih celo podpihovali cerkveni veljaki, ki so čudne gomolje prikazovali kot hudičev plod, ki raste pod zemljo, tam nekje v bližini pekla. Pridigali so, da ta plod povzroča lenobo in poneumlja ljudi, da je grdega okusa in da prinaša še kugo in gobavost. Takšno mnenje je končno presekal pametni Valentin Vodnik, ki je pripravo krompirja uvrstil v svojo prvo kuharsko knjigo v slovenščini.

Nekoč so pri nas, predvsem na Dolenjskem, gomoljčke imenovali tudi korun, a se je, kljub Bleiweisovemu nasprotovanju, kot vseslovenski uveljavil izraz krompir, ki izhaja iz bavarskega izraza krumbeer ali grundbirne (zemeljska hruška). Verjetno je bilo pravo ime kar težko izbrati, saj se je širom naše deželice zanj že uporabljalo več kot sto imen. Pa naštejmo nekatera: čompe, repica, bob, krumpelni, kampir, kepa, komper, muga, podzemlica, svinske grud, zemljak, turška repa, krumpiška, križice …

Naštejmo še nekaj krompirja v drugih državah. Angleži ga naročajo kot potato, Nemci kartoffel (pogosteje v Avstriji) ali erdapfel (zemeljsko jabolko, pogosteje v severnejših nemških deželah), Francozi pomme de terre (prav tako zemeljsko jabolko), Italijani in Španci patata, Rusi pa kar kartofelj ali kartoška, kot se meni lepše sliši.

Počasi, a vztrajno skozi stoletja je krompir tudi v Sloveniji postal ena pomembnejših poljščin. Uspešno smo ga začeli gojiti po vsej deželi. Da smo Slovenci krompirjevci, dokazuje, da smo vzgojili kar nekaj odličnih sort krompirja in jim dali tudi svoja imena. Slovenske sorte so kresnik, jana, vesna, tone, dobrin, jaka … O, le kdo se ne spomni odličnega Igorja? Najnovejši, le nekaj let stari sorti pa sta pšata in bistra.

Krompir je prav gotovo pomembno živilo, saj je nekoč marsikateri narod rešil pred lakoto, kot kaže, pa bo tako tudi v prihodnje. Zanimivo je, da v vseh bogatih evropskih državah pridelava krompirja ne upada – marsikje, na primer v Švici, celo narašča.