Kostanj

Kostanj je ob figi in oljki drevo, ki sodi med simbole Sredozemlja. Pečen na ulici nam s svojim dišečim vonjem pričara jesen. Menim, da ni razloga, da ga ne bi uživali tudi na barkah, saj ga lahko pripravimo v številnih preprostih in zdravih jedeh. Ob tem pa ni zanemarljivo, da nam v hladnih jesenskih dneh na barkah, pečen ali kuhan, tudi prijazno ročice pogreje.

Do sedaj je na svetu znanih več sto raz­lič­nih sort ko­sta­nja, v vsakdanjem življenju pa jih po navadi delimo le na divje in jedilne kostanje. Gle­de na krajevno poreklo jedilne kostanje lo­či­mo na azijske (japonski in kitajski kostanji), ame­riš­ke in evrop­ske ali domače sorte. Evrop­ske sor­te so na­sta­le s križanjem do­ma­če­ga ko­sta­nja in jih v osnovi de­li­mo na na­vad­ne kostanje in ma­ro­ne. Ma­ro­ni so sku­pi­na sort, ki so ve­či­no­ma ita­li­jan­ske­ga iz­vo­ra. Za njih je zna­čil­no, da ima­jo de­be­lejše plo­do­ve in ne­ko­li­ko svet­lej­šo rja­vo lu­pi­no z izra­zi­ti­mi svet­li­mi pro­ga­mi. Med naj­bolj zna­ni­mi ma­ro­ni so: lovranski, ave­lin­ski, bri­si­gel­ski, kin­son­ski, spo­let­ski in fio­ren­ti­no. Zadnja leta so tudi v Sloveniji vse bolj prisotni novi in proti boleznim bolj odporni evropsko- japonski križanci, kot so ma­rig­no­le, maraval, bour­net­te, vig­nols in mar­sal.

Jedilne sorte kostanjev bujno rastejo predvsem v južni Evropi in Sredozemlju. V Sloveniji uspevajo po celotni deželi, a le do nadmorske višine okoli 800 m, najboljše pa na Primorskem in v Beli krajini.