Koruzna polenta

Zlatorumena ali bela, blagega okusa in dišeča. Kot po odlični jedi, po njej posegajo delavci med tovarniško malico, kakor tudi izbirčni gostje na slavnostnih zakuskah, čeprav polenta ni nič drugega kot zmleta in kuhana koruzna zrna.

Polento pripravljamo z malo dela, hitro in poceni. Je zdrava, preprosta jed, ki omogoča veliko načinov priprave. Uporabljamo jo lahko kot dodatek k mnogim drugim jedem ali kot samostojno dobroto.

Prababica koruzne polente je kaša angu, ki so jo nekoč pripravljali Indijanci v Južni Ameriki. Kuhali so jo samo v vodi, brez soli in maščobe.

V Evropi smo začeli pripravljati koruzno polento šele po 15. stoletju, ko je Krištof Kolumb prinesel koruzo. Le-to so najprej pridelovali na Pirenejskem polotoku, nato v Franciji, v 16. stoletju pa tudi in predvsem na severu Italije. V 18. stoletju je koruzna polenta postala zelo razširjena ljudska jed. Slabšalno je veljala celo kot nekakšna kmečka jed. Tako je bila obravnavana vse do prejšnjega stoletja, ko so jo počasi začeli »papcati« tudi meščani, da bi jo danes lahko kot poslastico okušali tudi petični jedci v slavnih restavracijah.

Za razvoj polente v svetovnem merilu so nedvomno najbolj zaslužni severni Italijani, ki so jedi iz koruzne polente skozi stoletja razvili iz kaš, ki so jih pripravljali v starem Rimu. Stari Rimljani so namreč poznali precej raznovrstnih kaš in močnikov. Te so kuhali predvsem iz prosa, pire, ječmena, čičerike, kostanjev, ajde in ovsa.

Zlatorumena doba polente se je torej začela šele po povratku Krištofa Kolumba. Preprosto polento so nekoč jedli le z mlekom, skuto, sirom, gobami, jajci, ocvirki, fižolom in različno zelenjavo. V prazničnih jedeh pa tudi z mesom.

Skozi zadnja stoletja so polento, predvsem na severu Italije, sestavili v različne jedi, ki pa se po posameznih regijah danes malce razlikujejo.

V Lombardiji polento zakuhajo z dodatkom ajdove moke (polenta taragna), s siri (polenta e gorgonzola) in z gobami. Ob jezeru Como jo postrežejo tudi z ribami (missultin e polenta). V regiji Piemont jo kuhajo s paradižnikom ali krompirjem. V Benečiji k polenti priložijo prepelice, vanjo pa radi vmešajo tartufe ali bakalar. Znana polentna sladica je »polenta e osei« z marelično marmelado in lešnikom na sredini.

V Italiji je priprava polente med zapriseženimi ljubitelji pravcati ritual. Ti jo namreč marsikje še vedno kuhajo »po starinsko«, v posebnih bakrenih kotličkih nad ognjem, ter vztrajno mešajo s posebnimi kuhalnicami. Kot posebno poslastico pa malce nostalgično še zlasti cenijo hrustljavo skorjo, ki se med dolgotrajnih in počasnim kuhanje prime lonca. To so nekoč grizljali predvsem otroci ali pa jo naslednji dan namakali v mleko ali belo kavo. Dandanes to skorjico kot posebno poslastico strežejo tudi v najodličnejših restavracijah. Še to, v severni Italiji glede na pripravo in sestavine kuhajo okoli 30 različnih polent.