Kortezovo morje (2. del)
Zima v Kortezovem morju pomeni zanesljiv severni veter med 3 in 6 Bf, zato v tem obdobju vse jadrnice obrnejo svoj premec proti toplejšim plažam južne Mehike. Veter jih lahkotno nese do želenega cilja. Midva sva rajši zavila proti severu. V poletnih mesecih, ko so drugi uživali v lepotah Kalifornijskega zaliva, sva se midva namreč ukvarjala z obnovitvenimi deli na novi jadrnici, sedaj pa nočeva odpluti proti jugu, ne da bi obiskala ta čudovit del mehiškega morja.
Mrtva riba beži!
Ko sva odplula izpred San Evarista, sva takoj spustila v vodo vrvico z vabo, ki so nama jo podarili tamkajšnji ribiči. Rick jim je namreč potožil, da na tem področju nimava sreče, zato so ga nekega jutra vzeli s seboj na intenzivni tečaj ribolova. Kanal San Jose, po katerem sva plula, je baje poln lampug ali mahi-mahi-jev, kot jim pravijo Mehičani, zato sva verjela, da bova tistega dne imela ribjo večerjo.
Velika, 150-odstotna genova je v lahkem vetru prišla še kako prav in Calypso naju je presenetila z dobrim kotom jadranja v veter. Vedela sva, da od desettonske jadrnice z dolgo kobilico ne smeva pričakovati preveč, zato sva bila prijetno presenečena, da je v desetih vozlih vetra brez težav jadrala s kotom 45 stopinj.
Morje je bilo mirno, zato sva izjemoma za seboj vlekla pomožni čolniček, ki drugače sicer počiva za jamborom. Sredi popoldneva naju je končno doletela sreča: zelena eksplozija na koncu vrvice – večerja! Rick je navdušeno začel navijati vrvico in me zasul z navodili: “Umakni blazine! Pripravi vrč! Zmoči rjuho! Prinesi nož!” Težava se je pojavila, ko se je trnek in lampuga na njem zataknil v vlečno vrv pomožnega čolna. Čoln sva, kot vedno, vlekla na dveh vrveh, tako da sem lahko zagrabila drugo vrv in čoln povlekla bližje krmi. Vrv sem zavezala zelo na kratko, tako da je Rick lahko dosegel ribo in jo zavil v mokro rjuho, kar jo pomiri. Po nekaj minutah se nama je riba zasmilila, zato je Rick odločno mahnil s kladivom po njej in trpljenja je bilo konec. Medtem ko je Rick v kabini pripravljal vse potrebno, sem sama strmela v mokro rjuho. Naenkrat se je zgodil čudež: riba se je počasi dvignila na zadnjo plavut in se kot pravi pravcati duh začela dvigovati s kokpita proti vodi. Z izbuljenimi očmi sem se začela dreti: “Riba beži, riba beži!” in stala na mestu kot okamnela od zaprepaščenosti. Rick se mi je zasmejal, češ da mrtva riba ne more zbežati, potem pa je vendarle prišel pogledat in prav v času zagrabil uporniško ribo. Takoj sva razkrila skrivnost: na trnku je ostala tanka, nevidna nit, ki je še vedno bila povezana s pomožnim čolničem. Ko je čoln rahlo zavil desno, je s seboj povlekel še ribo!
