Kortezovo morje (1. del)

Kortezovo morje (1. del)

Val 167

Vetrovni prazniki

AVTOR Jasna Tuta
FOTO Jasna Tuta in Rick Page

Božični prazniki so eden tistih trenutkov, ko se v moje srce prikrade rahlo domotožje. Tako rada imam okrašeno Ljubljano in sprehajanje po božičnih sejmih! Sploh si ne morem predstavljati teh dni brez okraskov in daril, zato sva svoj plavajoči dom okrasila dovolj, da ne bi pozabila, da je december. Rick se je izživel z umetnim snegom, tako da je svetloba komaj pronicala skozi okna.

V La Pazu sva živela vsega skupaj skoraj šest mesecev, ker je bil seznam opravil vsak dan daljši. Proti koncu sva oba imela mestnega življenja in dela na jadrnici že vrh glave, saj sva skoraj pozabila, zakaj sva tu. Ko pa sva 20. decembra končno dvignila sidro, naju je rahlo stiskalo pri srcu. Na predvečer najinega odhoda sva povabila na večerjo prijatelja Johna in njegovega brata Petra, ki se je pravkar vrnil s triletnega jadranja okoli Južne Amerike. Bil je eden značilnih slanih večerov, poln oceanskih zgodb in začinjen s karibskim rumom, ki ga je Peter prinesel bratu. Johna sem proti koncu prosila, naj se podpiše v najino knjigo obiskov. Poslovili smo se z dolgim objemom. Ko sta izginila v noč, je Rick priznal: “Johna bom zelo pogrešal”. Tudi meni se je trgalo srce. Sklenila sva, da ne smeva tako dolgo ostati v istem kraju, ker je potem pretežko oditi.

Vetrovni božič

Vremenska napoved je tokrat izjemoma zadela v polno: božič je bil najbolj vetroven dan, kar sva jih doslej imela v Mehiki. Celo v zaščiti osemdesetmetrskih visokih sten so sunki presegali 40 vozlov. Na odprtem morju je bilo še kar neprijetno. Midva sva se prav v času božiča skrila v očarljiv zaliv Caleta Partida, ki je bil nekoč krater ognjenika. Visoke stene so se dvigale vsenaokrog nas in ustvarjale prav posebno vzdušje. Kljub močnemu vetru nismo imeli velikih valov, tako da sem lahko brez težav rogovilila okrog štedilnika in pripravila posebno božično večerjo. V zalivu je bilo še nekaj jadrnic, a v takšnem vetru si nihče ni upal zapustiti svojega doma, tako da smo praznovali vsak zase. Božični dan je bil preveč vetroven za katero koli aktivnost na odprtem, zato sva ga preživela ob odpiranju daril, gledanju filmov in dobri hrani.

Otok San Francisco Ko je bil božič in z njim najhujši veter mimo, smo se jadrnice ena za drugo odpravile dalje. Večina jih je zavila proti jugu zaradi severnika, midva pa sva kot po navadi izbrala težjo različico. Vremenska napoved za tisti dan je obljubljala okrog 10 vozlov vetra, ki naj bi popoldne ošibel. Najin cilj, otok San Francisco, je bil oddaljen le 25 milj: pričakovala sva pol dneva ležernega križarjenja in pol dneva vožnje z motorjem sredi popolnega brezvetrja in mirnega morja. Razplet je bil rahlo drugačen. Prve tri ure sva jadrala v 12 vozlih vetra. Valovi, ki jih je ustvaril božični severnik, se še niso polegli, tako da je bila plovba neudobna in počasna. Rick se je odločil, da zamenja najin yankee s 150-odstotno genovo, ki nama bo itak prišla prav v popoldanskem šibkem vetru. Seveda se je takoj, ko sva vpela genovo, veter začel krepiti. S sunki okrog 20 vozlov bi bila velika genova precej neuporabna, zato je Rick spet vpel yankee, pri čemer je naletel na težave zaradi razcefranega zgornjega roglja.