Kornati
Od Molata je le streljaj do Dugega otoka, ura ali nekaj več plovbe, odvisno seveda od tega, kako hitri ste in ali mislite, da morate biti. Ali, kako močno si želite priti do tega ozkega, razpotegnjenega in elegantnega otoka, ki stoji na samem začetku srednjega Jadrana. Sam si vedno znova želim obiskati njegove strme in mestoma previsne obale zahodnega dela in seveda pozdraviti vse stare znance bolj razvejane vzhodne obale.
Tudi na lanskem križarjenju po tem delu Jadrana smo premec končno obrnili proti mogočnemu svetilniku, ki se kot mejnik pne 50 metrov visoko nad najsevernejšim rtom Dugega, Velim Ratom. Res je, da smo bili namenjeni na Kornate, kamor so nas povabili na obisk prijatelji, ki so se odločili, da naredijo korak v smeri robinzonskega turizma. Ne tako velik, da bi se odločili za najem kakšnega od `turističnih` svetilnikov, ki so na voljo vzdolž jadranske obale, ampak manjšega, preizkusnega, takšnega, ki naj bi jim odgovoril, ali si kaj takšnega sploh želijo. Odločili so se za štirinajstdnevno bivanje v eni od hišic v Lučicah na severnem delu Kornata. In tja smo bili namenjeni tudi mi.
Pravzaprav se nam je mudilo, kajti moj brat in celotna druščina nas je že pričakovala. Bilo je nekaj govora o školjkah in morda celo ribah in tega nismo hoteli zamuditi. Ne glede na to pa smo se odločili za krajši enodnevni postanek v Saharunu, zame najlepšem jadranskem zalivu.
Mimo nasedle in zdaj že skoraj povsem potopljene manjše tovorne ladje, ki se je na plitvinah pred Velim Ratom nasukala pred več kot tremi desetletji, smo obrnili proti jugu in po uri plovbe sidrali v Saharunu. Teren že poznamo, zato se ob vhodu v zaliv v širokem loku ognemo plitvinam ob jeziku, ki se izteguje proti morju. Seveda nismo upali, da bomo v paradižu uživali sami, zakaj bi tudi; dobra družba vedno prav pride, nova poznanstva so sol takšnih doživetij in nekatera prerastejo okvir bežnih srečanj. Smo pa domnevali, da pretiranega drenja v začetku julija še ne bo. Prošnje te vrste smo naslovili nekam v nebo in bili uslišani; v zalivu je bilo ob muringe zgledno privezanih le pet ali šest plovil.
Ja, ob muringe, kaj pa drugega. Tudi v Saharunu, kjer smo vedno varno in včasih dneve dolgo sidrali, je konec zaliva posut z oranžnimi bojami in to je še en udarec sproščenosti in avanturističnemu duhu navtičnega turizma. A to še ni bilo vse; z obale je bilo že na daleč slišati `mile` glasove množice morja in sonca željnih turistov, vendar ti niso pripadali k posadkam plovil. Pozneje smo izvedeli, da jih v zaliv dnevno vozijo iz ne tako oddaljenega hotela v Božavi, mestecu, ki se nahaja na vzhodni obali severnega dela otoka. Obetalo se nam je torej obilo družbe, a nismo bili prepričani, da smo si je želeli.
